.thumb-50x36.png){kind=small}
Izkusiti energijo Sarabraj pomeni objeti ljubezen …
Mateja
»Hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo.«
Ivan Gričnik,
avtor knjige Moj Camino
.thumb-267x191.png)
Priložnost, da okusim njuno neverjetno energijo ljubezni,dobim že čez nekaj ovinkov, ko naletim na utrujeno ekipo in hrib pred njimi. Neslišno se jim približam in primem za voziček. Brez besed začnem potiskati in se povsem prepustim trenutku. Ko dojamem, kako vse teče, mi Patrick preda vajeti vozička. Pripaše me, sama pričvrstim bolje svoj nahrbtnik in prvi hrib je pred mano. Takoj začutim, da ne gre za lahko delo in da je voziček v resnici veliko težji, kot je deloval, ko ga je bioničen Patrick potiskal po dolgem in počez po vsem Caminu. Šele takrat sem dojela, kako neverjeten napor je potreben za en sam samcat hribček, ki bi ga sama verjetno z lahkoto pretekla.
Justin me je s svojim pomirjujočim glasom bodril in prevzel motivacijski del misije, jaz sem kot lokomotiva potiskala in prepričevala svoj um, da zmorem. Patrick je za mano klical, ali potrebujem pomoč, saj se mu je verjetno zdelo rahlo nenavadno, da lahko sama ženska potiska toliko teže. A moja osvobojena duša je v tistem trenutku brstela od sreče in dojela sem, da je ta slika popoln zaključek prejšnje meditacije. Pokaže mi, kako zelo močna sem, ko na svojem hrbtu ne nosim ničesar, kako zelo močna sem, ko potiskam iz lastne izbire in ne zato, ker moram, kako ljubeča sem in kam me ta energija lahko popelje, a brez potrebe, da bi komur koli ugajala. Tam z Justinom dobim priložnost, da v svojem telesu začutim brezmejno moč sebtsva, ko brezpogojno ljubiš.
Ko prideva na vrh hriba, me Justin le ustavi in povpraša, ali morda ne bi bilo bolje, da me po klancu navzdol prevzame Patrick. Nasmehnem se, saj bi verjetno z adrenalinom, ki se je sprožal po mojem telesu, poletela v prvi grm. Medtem ko čakava na njegovega kompanjona, me Justin vpraša, ali bi morda želela kaj vedeti. Verjetno je s tem mislil na svojo zgodbo. Prijazno mu odgovorim, da ne in da si želim polno užiti tisti trenutek pridobljene svobode v njegovi čudoviti družbi. Napijem se popolnosti trenutka, ko se predaš, brez omejitev, kontrole in nepotrebnega šuma besed ali motečih misli, ki zavirajo ta izjemen božanski tok.
Patrick nato z neverjetnim tempom nadaljuje, saj razvije na poti izjemne atletske sposobnosti. Da je izziv še težji, začne tisti dan tudi deževati. Po poti skoraj tečemo in ne morem verjeti, da zmorem ves ta fizični napor. Ko se ustavimo v baru, se sesedem na tla in nujno izvedem raztezne vaje ter zajamem sapo. Potim se kot slon, čeprav temperature niso ravno visoke. Spomnim se telesnih priprav iz svojih odbojkarskih časov in prijetnega občutka utrujenosti, ko daš iz sebe vse, kar zmoreš. A pot še ni končana.
Tisti dan nas čaka še deset kilometrov. Za trenutek moj um le ugrabi dvom, ali bom zmogla, a čutim, da je ta dan treba vztrajati do konca.
www.illpushyou.com
