Kot upokojeni PREDPRAŽNIK (tak velikanski), sem se vedno počutila krivo, ko sem o nekomu »slabo« govorila, pa četudi se je do mene obnašal kot »cepec«. Ni mi bilo jasno kaj ta občutek krivde tam počne in čemu mi prigovarja, da bi morala biti odgovorna za karkoli glede na to, da je tisti na drugi strani res "teleban". In sem šla do prve prijateljice ji razlagala in razlagala kako nisem nič jaz kriva in da "cepec" res ne sodi na ta svet (sori vsem vpletenim za vse litanijeeee). In nisem razumela. Pa sem šla še ene…tisoč krogov.

Krivda je še kar vztrajala in nisem je opazila. Namesto čuječega opazovanja krivde, prisotnega dialoga kje se nahaja v telesu, kako je pravzaprav čutiti in kaj mi za boga komunicira, sem takoj skočila v mentaliziranje o tem kako je pač »cepec cepcast«. In jaz itakkk dežurni krivec in bogec in….:-)….mislim, da jasno, kjer stojim na tej točki.

Ko me je življenje nato fino streslo in se mi je zdelo, kot bi elektrošok Svetlobe fajn pretresel moje možgane in srce, sem začela dojemati. Ozavestila sem svojega notranjega Opazovalca, ki je nekje v modrosti le milo Opazoval, kako sem se sama borila s… seboj in kolektivnim našim.

A ko sem imela tega samodialoga dovolj, sem opazila … sebe. In takrat mi je postalo jasno, da krivda ni tam slučajno, da je zelo povedna. Kot klopčič volne se odmotava in nosi neverjetne uvide v meni lastno, družinsko ter kolektivno dinamiko bivanja.  Takrat »cepec« ni več »cepec« (naj bo jasno, da v navalih čustev nisem uporabljala tako civiliziranega jezika in je bil vse prej kot to), čeprav se vede »cepcasto«, ampak nekdo, ki mi prinaša uvid.

Zrcalo, ker vase ne zmorem v enem delu še pogledati.

Bolj sem bila  v pristnem  dialogu s seboj manjša je bila potreba po »cepcih« in težakih, ki so mi znali kar dobro najedati želodčno votlino. Saj poznate tisti grozen občutek v trebuhu, ko naj bi bili KRIV….kot da bi komu res škodil….a dojamem, da me je pogosto prav to nelagodje učilo, da sem dovolila »cepcu«, da me je pohodil.

In krivda v resnici ni imela z njim nobene veze, ampak z mano in s tem, da me ni bilo sploh doma. V meni. Meni je tako krivda sporočala tudi »ola bella mia ma kaj spet si predpražnik«? Pa sva šli še kak krog.

Ko dojameš, da so čustva lahko izjemen semi - avtonomen mehanizem (v resnici neodvisen od razuma, ampak od stika z Življenjem) notranje celovitosti in moči, se ti najprej stori milo, ker dojameš koliko časa si porabil za … mentaliziranje o čustvih,  za razglabljanje o čustvih,  za branje o čustvih, za pisanje o čustvih, za risanje čustev, za meditiranje proti čustvom, za iskanje Resnice namesto čustev …… namesto, da bi jih medtem čutil, jih pretočno spuščal čez telo in se iz te točke ustvarjalno igral z Življenjem.

Zakaj naslov ne sodi?

Ker, ko enkrat dojameš, da smo v tem kolektivnem toku zrcaljenja en organizem, potreba po sodbi izgine. In razglabljanje o drugem kot največji kugi, ki jo je potrebno iztrebiti tudi. Verjemite mi, ko mi je prekrižal pot težak, mi je znal resnično uničiti dneve. Nisem spala, nisem jedla, nisem bila….le kompulzivna obsesija s »cepcem«.

Ko sem ozavestila  te notranje procese in predvsem Opazovalca pridobim znova Izbiro. Izbiro, da ne sodim, četudi me kdo fino lahko s svojim vedenjem razjezi. A vem, da mi prihaja na pot, da se fino razpizdim (sem mogla prav poguglat kako se to napiše ) in kot nekdanja Pridna Punčka začnem spoznavati moč Jeze. Izjemno ustvarjalno jo lahko usmerimo, če ji le dovolimo na plano. Mene je jeza lahko, ko bilo to potrebno podila čez drn in strn po Caminu, pripeljala do naslova državne prvakinje v odbojki na mivki in mi dala moč da vztrajam na intenzivnih pripravah za učiteljski tečaj kundalini joge…..sedaj pa pomislite na to, da imamo celo listo čustvenih manifestacij, ki smo jih znanstveno dokazali in kdo ve koliko, ki jih še ne poznamo, saj tudi večina znanosti opazuje iz pozicije razuma in ne opazovalca? Razlika? Prvi je obremenjen z znanim drugi pa povsem pretočno v Trenutku zaznava kaj se dogaja. Svetujem spoznavanje drugega. Kako? Zrcalite se v Zgodbah in Ljudeh, ki so Ranljivo Prisotni.