Integracija

Sedim v prelepem baru na Nizozemskem, moj pogled je uprt v morje, ki se tukaj blešči drugače. Tudi diši na čisto svoj način, ki me ne spominja na domače alge iz koprske Žusterne. V tem morju je nekaj posebno energetsko močnega in ko ga obiskujeva z možem pozno v noč, me zlitje večernega zahoda z zvezdnatim nebom popelje globoko v notranjo tišino in vsepovezanost. Tam sem radostna. Srce se avtomatično razpre in kot otrok vsaj enkrat praviloma poletim čez plažo, plešem in se veselim tega Trenutka.

Ko se čas ustavi.

Hvaležna sem za to, da me je naposled življenje tudi na Nizozemskem zapeljajo v kraj, kjer se počutim veliko bolje sprejeto in varno kot bolj na severu. Tam gori med polderji so tujci pač tujci. Če nisi njihov pač nisi. Če si drugačen, povzročaš strah in nelagodje zato se umaknejo. Sklop nenavadnih čustev te prime, ko se pojaviš v tuji deželi, pogrešaš družino, ki je več ni in si ob vsem še tujec. Kot ne bi sodil več na ta planet. Ego te želi zapeljati v notranje teme in neverjetno kako zelo močno te zna prepričati v to, da si SAM. Ko to čutiš, se snop goste megle samote ovije okoli trupa kot anakonda in težko dihaš.

A moja namera, da se ne dam je premagal še tako naporne trenutke nemoči, ko sem sredi vasi, ki premore celih 7 cerkva (?), pisala svojo knjigico. Ranljivo. Ko sem se usedla, tujka tam daleč med tulipani, za svoj roza računalnik nisem vedela kaj se bo spisalo, vedela sem le, da moram ta skrajno nenavaden čas svojega življenja odživeti s smislom.

Hvaležna sem, da se znam boriti. Hvaležna za šport,  ki me je že tolikokrat potegnil iz težav. Hvaležna za meditacije, ki so spreminjale vibracije mojih možganih, ki so se v strahu krčili. Hvaležna, da sem imela ob sebi moža, ki je zmogel. Hvaležna sestri, da me je tam daleč stran na drugem delu sveta med kamelami motivirala k temu, da je vredno slediti svoji poti. Hvaležna, da sem namesto umu verjela srcu in se pogumno zaganjala iz ene dogodivščine v drugo. Hvaležna za stik z duhom. Hvaležna za pogum za svojo pot. Hvaležna, da sem zaupala in začela pisati.

Knjiga se tiska. Zdi se mi pravi trenutek, da se ustavim in si dovolim dovolj Prisotnosti, da se zavem kako neverjetno sem odživela leta po smrti staršev. Čeprav bolečina ni niti malo prizanašala, me je na drugi strani motivirala v to, da pogumno obiščem svet, da spim pod milim nebom, da si upam prehoditi neštete kilometre, se potopim v globine morja, opustim svoje miselne omejitve, odmislim potrebo po tem, da mora biti življenje urejeno…..v kaosu se namreč začenja rojevati nova JAZ.

S tem, ko pozabljam korak za korakom strukture, norme, pravila (ja tudi vejice;-) in si dovolim prostor za duha, dobim priložnost graditi Trenutke, ki so polni le na prvo oko negotovosti in sočasno zelo ustvarjalni. Naj ob tem poudarim, da ne izhajam iz kulture svobodnjakov. Da nikoli nisem hodila na Metelkovo in se borila proti sistemu. Nisem kadila marihuane in se alkohola do tridesetega nisem dotaknila. Bila sem ….pridnaaaaaaa. Ubogljiva. Disciplinirala. Kontrolirana.

Zato je zame danes toliko bolj izjemno doživljati svojo pot polno svobode, izven okvirjev. Dojela sem namreč, da varnost ne izhaja le iz zunanjih okoliščin in da je temelj teh v notranjem zaupanju Življenju ter da grem skozi dan veliko bolj bogato, če dovolim mehkobne misli in telo. Takrat sem v neki paralelni realnosti polni čudežev in moči.