| Zvočna knjiga |
| Branje za pokušino |
| O avtorici |
| Video |
| 8 spoznanj s poti |
| Dragulj v tvoji Tišini |
| Odkrivanje avtentičnosti |
| Strah nas odtujuje |
| Prisluhni svetu sanj |
| Tema odsotnost svetlobe |
| Nova dimenzija nenavezanosti |
| Iz Delovati v Biti |
| Moč pretočnosti |
| Mediji |
| Odziv na knjigo |
| Camino v sliki |
| Blogi ob knjigi |
| Justin&Patrick |
| Darilo - Meditacija |
| Iskre |
| Soustvarjalke |
| Naročilo knjige |
.thumb-50x36.png){kind=small}
Izkusiti energijo Sarabraj pomeni objeti ljubezen …
Mateja
»Hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo.«
Ivan Gričnik,
avtor knjige Moj Camino
Tema je le odsotnost svetlobe
Foto: Copyright Mikaela Dunder
Do svoje teme imam veliko bolj spoštljiv odnos in z zavedanjem
jo lažje sprejemam. Odkrivam njene tančice in se veselim
žarkov resnice.
Debbie Ford v svoji knjigi Zakaj dobri ljudje počnejo slabe stvari o temi zapiše: »Ko čustva preplavijo strahovi in strah v psihi pobesni, se aktivirajo strahovi pred izgubo, strah pred neuspehom, strah pred čustveno bolečino, strah pred osamljenostjo, strah pred zavrnitvijo, strah, da našim potrebam ne bo zadoščeno, strah pred
zapuščenostjo, strah, da nikoli več ne bomo našli ljubezni, strah pred javno osramotitvijo, strah, da bodo prizadeti naši ljubljeni, ali strah za naše preživetje – ti so dovolj močni, da nas uničijo. Nujno moramo razumeti, da čustva postanejo problematična le, če jih ni mogoče izraziti ali prebaviti na zdrav način. Če jim dopustimo, se prebujajo in umirajo in izginjajo povsem naravno kot pri dojenčku.« Tako nas povabi k pretočnosti in komuniciranju s čustvi ter občutki, ki so del nas. Zadušena čustva se v družbi z mislimi pretvorijo v bolečo dramo, ki vztraja do dne, dokler tega ne dojamemo. Nato prijem kmalu popusti.
Kar ne vzame čustvom njihove vloge. Vodnik skozi zemeljsko življenje, neprecenljiva začimba naše resničnosti, brez katere bi bilo življenje lahko precej enolično. Ali pa tudi ne. Kdo ve, kako neverjetno bi se nato naša življenja obrnila.
Ker na poti zlijem kar nekaj solza, v prisotnosti teh razumemtudi njihovo neponovljivost in originalnost vsake od njih. Ene so tam, da olajšajo močan pritisk notranje bolečine, druge so vezane na občutke globoke ljubezni, tretje so čista radost, četrte popolna milina, pete absolutna jeza ...
Ko pustim bolečinskemu telesu, da polno izpoje, kar mora, se zavem, da bom v bolečini, dokler bo treba. To sprejmem in že čutim olajšanje. Nisem več odzivna, ampak receptivna. Ogromna razlika. S svetom se ne borim, ampak z njim soustvarjam.
Bolečinsko telo dojamem kot velikanski balon, ki se začne do neskončnega večati znotraj meja našega telesa in nekaj deset centimetrov v mojo avro. Ko balon poči, energija kot zrak izpuhti v nič. Moje bitje pa čuti neverjetno olajšanje. Praznino, ki se končno lahko začne ustvarjalno gibati. Prej je bil občutek polnila tako neznosen, da je bil vsak, že najmanjši dražljaj preveč. Gibanje v takšnem stanju pa skrajno omejeno. Samo tam, kjer je varno, in v okvirih cone udobja. Vsako neudobje me je pahnilo nazaj v neustvarjalno mlakužo otopelosti. Po Caminu nič več.
