| Zvočna knjiga |
| Branje za pokušino |
| O avtorici |
| Video |
| 8 spoznanj s poti |
| Dragulj v tvoji Tišini |
| Odkrivanje avtentičnosti |
| Strah nas odtujuje |
| Prisluhni svetu sanj |
| Tema odsotnost svetlobe |
| Nova dimenzija nenavezanosti |
| Iz Delovati v Biti |
| Moč pretočnosti |
| Mediji |
| Odziv na knjigo |
| Camino v sliki |
| Blogi ob knjigi |
| Justin&Patrick |
| Darilo - Meditacija |
| Iskre |
| Soustvarjalke |
| Naročilo knjige |
.thumb-50x36.png){kind=small}
Izkusiti energijo Sarabraj pomeni objeti ljubezen …
Mateja
»Hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo.«
Ivan Gričnik,
avtor knjige Moj Camino
Nova dimenzija nenavezanosti
Si zamišljate, da približno 40 dni vsak dan zamenjate kraj, posteljo, v kateri spite, in skupino sorodnih duš, na katere se z lahkoto navežete? Naj vam namignem, da gre za prav poseben vidik Camina, ko dnevno treniraš nenavezanost. Ko se povsem predaš toku, da boš srečal ljudi, ki ti veliko pomenijo takrat, ko bo to namenjeno, in ko se povsem odvežeš od kraja, v katerega si se morda na prvi pogled takoj zaljubil, saj prihaja novi, ki bo v vsej svoji popolnosti verjetno prinesel nove čarobnosti. Ker sem v zadnjih letih morala kar večkrat zamenjati lokacijo svojega bivanja, je postal kraj, kjer sem odraščala in kjer je bival moj oče, osrednja točka doma. Pojem za varno okolje, v katero sem se srčno rada vračala, kjer nas je vedno pričakal oče s pravkar pripravljeno juhico z gobami in šparglji, ki jih je seveda nadvse zgodaj zjutraj ali dan prej nabral sam. Če je bil pravi štajon, nas je v pečici čakal sveže pečen češnjev zavitek, na mizi pa nikoli ni manjkal velikanski šopek travniških cvetlic, ki jih je nabral za svoje najdražje. Jezik ljubezni, ki ga je uporabljal, je bil tako neizmerno čuteč, da sem globoko hvaležna, da je del tega ostal tudi meni. In prav ta dom se je po njegovem odhodu razblinil.
Nenadoma je nastala praznina ali bolje velika rana, ki je bolela vsakič, ko sem se vrnila vanjo. Iz tega polja tesne navezanosti je bilo zame pravzaprav življenjsko delo splavati brez večjih vakuumov. Najprej sem se lotila stanovanja, ki sem ga fizično in energijsko očistila. Kako težko je delati nekaj takšnega, vedo povedati tisti, ki so bili v tem. A mene sta poganjali moč in potreba po tem, da to uredim, da se osvobodim in končam še pred Caminom. V stanovanju je ostalo bolj ali manj malo stvari, saj sem nenehno nosila v srcu misel, da naju bo s sestro pot odpeljala v svet.
Tam potrebuješ le nekaj spominov. Lahko le eno sliko, to je
to, kar imam trenutno s seboj v svoji torbi in gre z mano, kamor koli me zapelje pot. Slikica nežnega objema, ki nakazuje na to, da sem bila globoko ljubljena.
Kako zelo me je pot v smislu nenavezanosti na prostor spremenila, se zavem šele tri mesece po povratku, ko sem na Nizozemskem obiskala moža z možnostjo, da tam ostanem dlje časa. Ko sem prišla pred Caminom v nov kraj, sem čutila nove vonjave, nove, zvoke, nove vibracije in jasno mi je bilo, da sem v energijsko drugačnem okolju. Tokrat me preseneti čutenje sebe.
Namesto okolja in zaznavanja tega kot drugačnega čutim v vsej polnosti sebe. Okolje mi ne vzbuja posebnih čustev ali občutij. Kar čutim, je stvar notranjih, meni lastnih zaznav, ki jih čutim povsod. Enak občutek me nato spremlja, ko se vrnem v Slovenijo. Ob tem sem opazila, da me Camino spreminja praktično vsak dan sproti. Drugače se odzivam na dnevno cono udobja telesa in veliko prej poženem svoj leni ego v akcijo ali pa sem veliko bolj odprta do soljudi, prijaznost mi ni tuja in se počasi kot lotosov cvet odpira. Camino te resnično spremeni, a ne le sama pot, posebej vsa neverjetna sled, ki jo pušča v vsakodnevnem življenju, ko te izkušnja in spoznanja še dolgo dnevno presenečajo in bogatijo.
