| Zvočna knjiga |
| Branje za pokušino |
| O avtorici |
| Video |
| 8 spoznanj s poti |
| Dragulj v tvoji Tišini |
| Odkrivanje avtentičnosti |
| Strah nas odtujuje |
| Prisluhni svetu sanj |
| Tema odsotnost svetlobe |
| Nova dimenzija nenavezanosti |
| Iz Delovati v Biti |
| Moč pretočnosti |
| Mediji |
| Odziv na knjigo |
| Camino v sliki |
| Blogi ob knjigi |
| Justin&Patrick |
| Darilo - Meditacija |
| Iskre |
| Soustvarjalke |
| Naročilo knjige |
.thumb-50x36.png){kind=small}
Izkusiti energijo Sarabraj pomeni objeti ljubezen …
Mateja
»Hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo.«
Ivan Gričnik,
avtor knjige Moj Camino
Moč pretočnosti
Nikamor ne hitim. Ko se odvije misel, ki me pritiska v stisko s časom, jo nežno prediham. Nato grem dalje. Svojega omejenega uma ne mrcvarim več s kopico z egom obarvanih vprašanj. Izbiram raje zavestno opazovanje sinhronosti. Nase ne vlečem dram drugih. Pustim jim živeti in jih poskušam sočutno sprejeti. Najtežje mi gre v primerih, ko je zrcalo na drugi strani znova podoba moje bolečine, a zavedanje, da gre za to, hitro omogoči proces sprejemanja. Razumem, da jih boli, a ne sprejmem več plesa v maskah.
Prepoznavam lažni individualizem, ki nas dela vodljive na
krilih lažnega občutka ločenosti, in sprevidim lažno podobo materije, udobja. Izriše se mi tudi slika dileme usode in svobodne
volje. Prve kot ustvarjalne sile brez meja iz neskončnega potenciala in srčne predaje soustvarjanju z duhom, druge kot orodje, ki nam omogoča izbiro tega toka. Gre za svobodno voljo kanaliziranja čistega potenciala v rojstvo neponovljivih, unikatnih trenutkov. A razumem tudi lažno podobo usode in svobodne volje. Ko se predamo v usodo, ki jo režira bolečinsko jedro, in se zanašamo na »svobodno« voljo, ki jo vodita omejen um in strto srce.
Poseben odnos se razvije tudi do želja. Sprva jih z veseljem
zadovoljujem in se polno podam v okušanje sladkosti teh. Nato občutek, da mi ne prinesejo nobene trajne vrednosti. Le trenutek zadovoljitve, ki sili v še. Zunaj naravne harmonije ali prisotnosti le nekontrolirana sla po še. Dojamem tudi to, da užitek sam po sebi ni problematičen, če je zavesten in se nanj ne navezujemo. Če mu dovolimo, da je del pretočne izkušnje, a nikakor ne vodnik. Doživljam pa tudi to, da moje želje premo sorazmerno z radostjo kopnijo. Igram se. Opazim prelepo luno, čudovit nasmeh dojenčka,
nežnega metulja, barvito mojstrovino narave ... Na poti
s sokolje perspektive opazim, kako se vije pot po Caminu.
Najprej vzpon, nato skozi temo gozdov (podzavest) prebujanje
v novo jutro. Sledi čistina Mesete, kjer ni hrupa ega, kar me poveže z duhom. Nato sledi slika obilja narave, ki se zlije v večno neskončnost Fisterre. Skozi ranljivost v duhu uresničujemo celovito dušo v srce.
V svoje delovanje vnašam vrednote avtentičnosti, miline, sočutja, preprostosti in ljubezni v smislu popolne predaje pretočnosti bitja srca življenja. Dojamem, zakaj moram po tem, ko se v izgubi mame prebudim, tako kmalu znova na trening vere in miline ob očetovi smrti. Dojamem neprecenljivost izkušnje, ko prisoten in v milini narediš še eno etapo v svet teme. Tam pa zmoreš kljub premetavanju čuječe opazovati in predvsem ostati človek.
Zaobljubim se toku živosti. Opazim, kako neverjetno
omejujoče je ugodje in kako nenehno trga stik z živostjo.
»Nepričakovana« sodra na primer na mojem obrazu po
novem pomeni kopico novih občutij živosti in radost, ne pa
razlog za preplah in beg v zavetje. »Noro«? Pa še kako. Živost
je »nora«, je nova, je zasvajajoča, če normalno pomeni ugodno,
na silo varno in omejeno.
Svoje življenje nameravam živeti in ne zgolj preživeti. To sočasno z notranjo svetlobo dobiva popoln smisel. Moje življenje postane smisel sam. Camino res poskrbi za vse.
