Pripoved, ki spreminja v Srce

Spisala se je ranljiva, nežna, preudarna, sočutna, predvsem pa avtentična pripoved "moje" 850km dolge samostojne poti po Caminu.

              

Knjiga me je s svojo razgaljeno podobo povsem prenesenetila. Pisala se je sama in moja naloga je bila, da ji dovolim, da se izrazi tako kot se mora. Naslov knjige "Ranljiva" se je porodil po tem, ko sem v knjigi dovolila vse aspektom svoje BITI, da se izrazijo in pokažejo svojo moč. Ja, moč. Po tem, ko sem zlila za čisto svojo reko solza, tako vznesenosti kot žalosti, sem spoznala, da je v moji Ranljivosti ključ do Celovitosti. Prav del, ki sem ga brcala, skrivala in maskirala mi je pokazal, kako neverjetno Popolna sem že v tem, da le SEM.

Z milostjo, Sarabraj-Tjaši.

                 

"Takahiro me posluša in začuti, da se dogaja nekaj česar ne razume.« Ti si že veliko dlje od mene. Vidim, da si že šamanka in da ti kaj veliko ne morem razlagati. Globoko seže kar praviš in čutim, da me vibracija, ki si jo prenesal name spreminja. Čudim se kako je to mogoče? Kaj se je zgodilo? Zdi se mi kot bi se srce začelo odpirati in občutek, da sem v tem duhovnem potovanju sam kopni? « Nežno ga pogledam in ga potrepljam po rami:« Občutil si preprosto staro prijateljico modrost, ki v kombinaciji s popolnim sprejemanjem vsega kar si-smo dela prave čudeže. Ko te oplazi nimaš več potrebe po dokazovanju in poseganju po nečem, kar že si. Ko te objame v tebi zrcali globoko prostranost brezmejnega potenciala, ki ga nosiš. Naloga tistih, ki se soočamo s to svetlobo je, da ji dovolimo, da brezpogojno ustvarja, se igra in ljubi. Potrebno je ohraniti nevtralno pozo in si ne dovoliti preigravanja uma v pozitivnem in negativnem oz. v sodbi. Navkljub temu, da to vsi tako zelo iščemo, naj ti prišepnem, da je odgovornost velika.«

               

"Najino popotovanje na kamnito goro je na trenutke spominjalo na starodavna romanja in bolj se je pogovor razvijal bolj sva oba zavibrirala v čisti energiji duše ali višjega jaza. Tega z drugim živim bitjem še nisem doživela. Počasi sva utihnila, saj besede več niso imele kaj iskati v tem svetem prostoru. Ko sva prišla na vrh naju je pričakal prečudovit razgled na vse strani in ravno dve sedišči na odprtem, ki sva ju uporabila za skupno meditacijo. Brez besed, odprtega srca je on v tišini bral iz biblije jaz meditirala. Ko sem končala sem ga potrepljala po ramenih in najine oči so sijale v posebnih tonih svetlobe. Oba sva vedela, da se je zgodil globok premik, ki naju bo spremljal na poti večnega vračanja v srce.

Dušo nato na poti le vprašam kaj je pomenila ta zgodba o združitvi. Ta mi pojasni:« Ko se stvarstvo uresniči skozi energijo dveh polov, se lahko začne skupno zdraviti celovitost. Dve enoti, ki sta bili tisočletja ločeni se povezujeta v srčni milini, sočutju in brezpogojnosti.  Ni pomembna identiteta teh enot le odprtost srca, da sprejme vibracije. S tem, ko sta dovolila energiji, da vaju brez omejitev poveže sta spustila v eter informacijo celosti. Informacijo, da ljudje niste ločeni, niste zapuščeni in pozabljeni. Informacijo, da se lahko v vsakem trenutku med dvema »tujcema« zgodi tok brezpogojne ljubezni, ki v trenutku stopi vse nepotrebne misli, projekcije.« In znova slišim znani uou. In v tišini nadaljujem."