Smisel v času velikih nesmislov

Viktor E. Frankl, svetovno znani psihiater in nevrolog ter ustanovitelj tretje dunajske šole psihoterapije po S. Freudu in A. Adlerju, tako imenovane logoterapije, in človek, ki je preživel štiri koncentracijska taborišča, v svoji knjigi Človek pred vprašanjem o smislu zapiše: »Prave vrednote so relativne, kajti absoulutno je lahko le eno, in to je zapoved naše vesti. In ta vest nam zapoveduje, da se v vseh pogojih in okoliščinah soočamo s svojo usodo – kakršna koli že je. In naša vest od nas zahteva, da na to usodo vplivamo, da delujemo, da vzamemo usodo v svoje roke, kadar je to mogoče; da smo pripravljeni tudi prevzeti usodo nase ‒ če je treba ‒ ter da smo tedaj sposobni pravega, pokončnega trpljenja prave usode. Potem ko smo se z usodo soočili, z dejanji ali ‒ kadar dejanje ni mogoče ‒ s pravim odnosom, smo tako ali tako storili svoje. Takrat tudi ni več slabe vesti – niti pozitivne, niti negativne, niti take, ki bi se nanašala na naša dejanja, niti take, ki bi zadevala tisto, česar nismo storili. In nato naenkrat izgine tudi vsa panika zadnjega trenutka. Kajti konec koncev izvira iz optične prevare, ko človek vidi le strnišče minljivosti, prezre pa polne kašče preteklosti."

"Ne vidi, kaj vse je že rešil v preteklosti, kjer rešeno ni dokončno izgubljeno, temveč ostaja tam varno shranjeno. Kdor podleže življenjskemu občutju stalnega poslavljanja in kogar zagrabi panika zadnjega trenutka, ta pozabi, da so vrata, ki grozijo, da se bodo zaprla, pač vrata polne kašče.«

Zakon sočasnosti je želel, da mi urednica poda v recenzijo to izjemno delo še bolj izjemnega človeka v teh tako zelo zanimivih, a sočasno ne tako zelo novih časih. Vsaj, če gre soditi po tem, kako zelo podobno ravna človek vsakič znova, ko se znajde v stiski. Nemoč, strah, jeza in obup so vibracije, ki jih v teh mesecih najpogosteje čutim.

Kolektivna energija se krči in oža pogled, predvsem pa možnosti za uvid v svetlobo, sočutje in pretočnost, ki ležijo onkraj zakrčene zavesti. Ne omejene, saj je ta brezmejna, le zakrčena čaka na prvi svetlobni snop, ki ji da možnost, da se povsem uresniči. Čas, ki smo mu priče, v nas tako kot že mnogo prej v zgodovini človeštva dviguje moč zavesti, a sočasno tudi daje legitimno moč egu, ki v prepričanju, da mora preživeti, špiči svoje zverinske kremplje in vampirske zobe. Vse v prepričanju, da je tako prav. A občutek vesti, tisti slabi občutek, ki ga vsa blaginja materialnega ne uspe ublažiti, ostaja. Kljuva, kljuva in pri eni bolj, drugih manj nezavedno orje brazde neopaženega.

Priložnosti, ki se znova rojevajo v brezupu mnogih, so izjemne, a težko vidne, če svoj zorni kot usmerimo le v konstrukte znanih misli in šepet čustvenega jedra, ki si v resni želi biti le objeto. Boli, vem, kako zelo boli, in v sanjah se mi v vsej svoji polnosti včeraj prikaže vibracija obupa. Vrtinec neizkričanih, na silo zadušenih delcev naše vibracije, pomnožene s številom duš in trenutkov vseh duš, zajetih v enem pičlem trenutku sanj? Tako najlažje ponazorim občutek, ki ga tokrat ne čutim, a le opazujem in mu z vidika svoje čiste vesti ne sodim. Za zastorom tega monstruma pa me pričaka prijetno presenečenje svetlobe. Sočutne vibracije, ki me prevzamejo s svojo lahkotno pretočnostjo, ki sprejme.

Zatorej, dragi Človek, naj ne bo ta čas bolečine zate znova in znova povod za še večje gorje. Tukaj sedaj lahko v sebi prižgeš lučko in dovoliš notranji vesti, da se ti oglasi. Tukaj sedaj imaš priložnost, da se vsemu hromečemu strahu navkljub odločiš za človečnost. Pripravljen na izziv? Jaz že komaj čakam

za časopis Dnevnik, Tjaši Artnik Knibbe