.thumb-50x36.png){kind=small}
Izkusiti energijo Sarabraj pomeni objeti ljubezen …
Mateja
»Hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo.«
Ivan Gričnik,
avtor knjige Moj Camino
NASVETI
V kolikor bi želeli konkreten odgovor na vprašanje, ki vas žuli mi pišite na FB: sarabraj
Opustite obrambne mehanizme
Pozdravljeni.
Tokrat vam pišem, ker me bega način dela v naši organizaciji. Vprašanje se ne veže neposredno na osebno rast, a kljub vsemu se zdi, da čeprav me vsi prepričujejo, da sem doma en človek, v službi pa nekdo drug, ne morem brez misli, da smo tudi v službi v prvi vrsti ljudje. V zadnjem času namreč opažam navale neprijetnih čustev, ki se zlivajo iz enega na drugega, navale jeze, frustracij, napadalnosti, ki nimajo več meje. Čemeren obraz je nuja in kontrola, ki jo izvajamo med seboj, krči še vsako ustvarjalnost. Kako naj preživim? Boris
Odgovarja Tjaši Artnik Knibbe:
Dragi Boris.
Način, na katerega opisujete stisko na delovnem mestu, je zelo pogost in jasno definira stanje ega (ne duha), ki trenuto vlada na mnogih delovnih mestih, kjer strah prevzame popolno kontrolo na čistostjo misli, predvsem pa nad zrelostjo. Ogroženi notranji otroci se krčijo, zahtevajo takojšnje zadovoljevanje svojih potreb, pričakujejo, da se po svet odvijal po njihovi podobi in čustva razumejo kot demone. Pa ustavimo za trenutek žogico in zadihajmo.
V vsem je pomembno prav to, da celotno dramo depersonaliziramo. A kako to storiti, ko nas obtožujejo, da smo ničvredni, da smo slabi, da je takšnih, kot smo mi, na cesti milijon in da smo brezlična podoba nečesa, kar je pač nadomestljivo. Tako, da se ob točkah, ki bolijo, zazremo vase. Pa sva ponovno pri osebni rasti, ki se ne zaključi, ko vstopimo v poslovni svet. Pravzaprav se tak mnogim dodobra šele začne. Ponovno se bom vrnila h konceptu zrcal, ki so na poti do introspekcije nujna. Zoprna, boleča, a nujna.
Naj navedem primer:
»Kolegica Maji prijazno namigne, da jo njen način zagretega in agresivnega predlaganja novih zamisli zelo moti in naj že vendar neha s tem slinjenjem šefom, saj ji gre to grozljivo na živce. Ostali kolegi ob njenih besedah le nemo gledajo in nihče ne potegne z Majo. V njej zakuha ogenj, ki ga tokrat ne more požreti, saj je bila že tolikokrat prej tiho, da tokrat ne gre. Maja ponori in kolegico nahruli, da je krivična, nesposobna, nevoščljiva, lena in zoprna.« Tako nastane konflikt, iz njega pa verjetno zamera in ohladitev odnosov. A prav iz te drugačnosti se razvije tudi odlična priložnost za rast obeh.
___________________________________________________________________________________
Nad strah z brezpogojnim srcem
Strah me je. Strah tega, kar bo. Strah tega, kar je. Veliko sem že brala o spremembah zavesti, ki naj bi letos nastopile, a vedno znova me zlomi bolečina, ko se mi kot po tekočem traku vračajo travme iz preteklika. Kaj naj? Serena
Odgovarja Tjaši Artnik Knibbe:
Draga Serena.
Vem, da vam ni lahko in povsem razumem, kakšno temo lahko ustvari naš razum, ki želi vedno in povsod vse razumeti, vse definirati in imeti kontrolo. Predvsem nad tem, kar čutimo. To, kar se dogaja okoli nas, je pravzaprav naravna dinamika, ki nas sili v svetlobo. Četudi boli, ja. Pri vadbi kundalini joge, ko zmoreš fizično bolečino premagovati znova in znova, opazim vsakič, ko presežem prag bolečine, izjemno olajšanje in prebujeno notranjo moč, ki preseže vsak dosežek v materialnem smislu. Prav uvid, popolnoma prisoten uvid v bolečino, lahko namreč odpre vrata v notranji tempelj moči, ki ostaja prepogosto prezrt. In prav ujetost v strah je nekaj, kar sedaj trenirate.
Treniramo. Kolektivno skupaj treniramo.
Da bo lažje razumeti, naj opišem na primeru:
Oseba A izve, da so jo v službi kolegi sabotirali in da bo izgubila službo, ker so o njej govorili, da je nesposobna. V sebi čuti naval besa, ki jo spravi v obup. Jezna je na kolege in odloči se, da se jim bo maščevala. Pri šefih išče uteho, manipulira in tone vedno globlje v notranje nelagodje. Naposled jo odpustijo, saj se izkaže, da je povsem neprisotna in neprimerna za odgovorno delo, ki potrebuje racionalnega človeka. Počuti se izigrano in zlorabljeno…Pa previjmo film za trenutek nazaj. Kaj bi lahko oseba A storila drugače?
Ko je slišala za govorice o sebi, bi bila introspekcija v svoje občutke odlična odskočna deska za nov začetek. Prav tam se namreč začne proces vračanja moči nazaj. Kako se je počutila, ko so se »vsi« obrnili proti njej? Kdaj se na zadnje tako počutila? Kdaj se je prvič tako počutila? Kje v telesu je čutila vse te občutke in čustva? Kaj vse čuti? Odrinjenost, osamljenost, zapostavljenost, občutek, da je zapuščena... Ko tako začnemo reševati odnos z nekom, ki nas prizadane lahko iz najbolj kočljive in boleče situacije potegnemo na plan delčke sebe, ki so ostali daleč nazaj zaprti v omarici bolečine.
Ko tako danes opazujem svet, zaznavam, da se naše omarice samodejno odpirajo. Če so nekoč potrebovale še dober povod, da so vsaj delno pokazale svojo vsebino, se danes vratca odpirajo na stežaj. In strah je ob tem le iluzija, ki bo šla po vsej verjetnosti v prvi vrsti v svetlobo. Glede na to, koliko strahu se danes potepa po naših vibracijskih poljih verjamem, da je temu tako. Fenomen, ki se pojavi sočasno, ko dopustimo čutnemu svetu, da nam preda svoje sporočilo, je odpiranje srca. To lahko čutite najprej kot bolečino, pekočo bolečino. A kmalu za tem sledi občutek, kot bi se skozi naša srca odpirale duri v neskončnost. Tam pa je mogoče prav vse."
__________________________________________________________________________________
Nemir, nemir in nenehno nemir!!!
Nemir, ki ga čutim v zadnjem obdobju, v meni vzbuja veliko nelagodja in strahu. Kaj se dogaja?
Odgovarja Tjaši Artnik Knibbe :
Sama lahko napišem svoje doživljanje zgodbe, ki je le mikrodelček v mozaiku življenja, ki se danes tako intenzivno spreminja. Budno oko namreč s težavo prezre globok razkol polarnosti, ki nas sili v nenehen občutek izgube kontrole. A prav izguba le-te nam na drugi strani odpira svet pretočnosti ali sočasnosti, ko si dovolimo dihati v ritmu z življenjem samim, ne pa s konstruktom ali nadomestkom, ki ga na poti poustvari človek.
Zdi se, da se te strukture danes napenjajo do takšnih meja, da se bo milni balonček iluzije kmalu počil. Kako to bo izgledalo, je v resnici odvisno od tega, v katero smer bo človek kolektivno zajadral. V kolikor se bomo predali občutkom strahu in krča, se nam obeta boleča katarza, ki pa kot vsaka za seboj prinaša olajšanje. Če bo dovolj zavedanja in namere, da ovržemo staro in se odpremo novemu, nas čaka s pomočjo življenja in naravne dinamike harmonije veliko nežnejši vstop v čudežno pretočnost vsega, kar je. V obeh primerih bo življenje ustvarjalo svojo čarovnijo naprej.
Če bo človek del le-te, pa je predvsem odvisno od nas samih. Kako torej stopiti na pot te sihronosti? S predajo, zaupanjem, drznostjo, namero po spremembi in polno aktivnostjo v smeri svetlobe. Naj si bo to peka piškotov za sosedove otroke, zalivanje rožic stari sosedi, pisanje knjig z vedenji nove dobe ali sočutno svetovanje vsem, ki to potrebujejo. Poti je mnogo in pomembno je, da naredimo prvi korak. Nato nas sila svetlobe sama potegne vase in nikoli si ne želimo več izstopiti. Tema, krč, 'jaz pošast' takrat postanejo le še bled spomin.
