Piše Sarabraj


Simfonija  zrelega vodenja 

Z načinom vodenja v zadnjih desetletjih smo v zahodni civilizaciji razvili družbo, ki sloni na dinamiki potrošnje in ki jo nasilno uravnavata moč kapitala in lažnega ega. Zapletli smo se v zanke praznih potreb in »nujnega« zla namišljenih želja, ki ustvarjajo v naših bitjih praznino in frustracije. S pojavom industrializacije smo se  iz razširjenih družin s skupnim ciljem po preživetju in sočasno relativno močnem sistemu vrednot, preselili v čas modernih nuklearnih družin in absurdnega rezanja vezi s koreninami in našim izvorom.  

Odmaknili smo se od vira modrosti in izkušenj tistih, ki jih je bolelo pred nami, tistih, ki so grešili in se motili, a vse z namenom, da nam prenesejo svoje vedenje in nas s tem jačajo. V krizi vrednot in ekstremne odtujenosti svoje mesto najdejo bleščeče in prazne obljube ter lažne podobe, ki pa vodijo v agresivne interne in eksterne konflikte. Našo prvobitno popolnost, ljubeznivo naravo, s katero smo se rodili, smo razstavili na izgubljeni jaz, neresnični jaz in zanikani jaz. Pri nadaljnjem osebnem razvoju pa nas močno ovira strah pred resnico. Gre za krčeviti odpor do otipanja sveta, ki je realen tukaj in sedaj. Vlagamo še zadnje atome moči v to, da ohranjamo lažne podobe o sebi , drugih in o svetu, v katerem živimo. S tem pa zatiramo svojo sposobnost ustvarjanja, dihanja na polna pljuča in svobodo lastne biti.

Tako razvijemo idealne pogoje  za rast moči ega, namišljenih voditeljev in duhovne praznine. Globoke, goste in težke praznine.  In ta nas vodi v deloholizem, apatijo, nihilizem, depresijo, obup, bolezen, izgorevanje,…Obrambnih mehanizmov naše biti je neskončno veliko. In ko razumemo, da gre za odpor nas samih, da gre za opozorilo, naj se vrnemo spet na začetek, nazaj k sebi, vse te simptome počasi razrešimo. A ustvarjeni smo tako, da  hodimo zelo po robu. Kot večni otroci testiramo meje manipuliranja s seboj. Naj si bo to rak, ptičja gripa ali nekoč kuga. Vedno gre za povratno informacijo, da delamo s svojim nasilnim upravljanjem narave in sebe, velike napake.  A narava odpušča.  

Je kot ljubeča mati, ki razume in brezpogojno spremlja naš razvoj.  Kako biti celosten in kako v tej zmešnjavi in vrtincu  pomanjkanja življenjske energije prevzeti odgovornost vodenja? Počasi in neizogibno prihaja čas za razvoj moči zrele in polno realizirane ženske. Žensko vodjo vidim kot splet odgovornega vodenja, odraslega ego stanja, garaškega dela na sebi ter minimiziranja potrebe po pokroviteljstvu, dokazovanju in obsojanju. Najprej v odnosu do sebe in šele nato kot zgled tistim, ki ji zaupajo.  Ženska, ki razume, odpusti in spreminja. Tista, ki uči samozavesti, notranje moči in ljubezni ter v poslu gradi trden most med modrostjo in mladostniško zagnanostjo. V smeri asertizma, etike in neomajnih vrednot. Bliže k sebi, družini in pojmu ljubezni. Voditi nas mora spoštovanje do sebe, do sočloveka, do družbe in do Zemlje.

Razumeti, odpustiti in spremeniti. Nato pa živeti. S polnimi pljuči! Preprosta načela, ki nas bodo vodila v soj resnične resničnosti. Pri vsem tem pa naj nikakor ne zanemarim  moči nasprotnega spola. S svojo  sposobnostjo odločanja, odkrivanja, inoviranja, varovanja in vizije. Tistih, ki jim uspeh le malo pomeni, če ga nihče ne ceni. Tistih, ki nujno potrebujejo v svojem ustvarjanju, moč ženske potrditve. Popolno sožitje dveh bitij, ki jima je bila zaupana moč ustvarjanja in moč destrukcije. A le skupaj. Naj si bo to ples v duhu tanga ali dunajskega valčka. Poezija duš. Z namenom vzpodbujanja edine prave moči, moči življenja.

Modrost poslušanja

Mnoge kvalitetne pogovore polne iskanja harmonije sva z očetom sklenila v duhu zgodovinskega žensko- moškega oporekanja o tem, da nas moški ne znajo poslušati. Filozofsko sva tulial en čez drugega in dokazovala moč argumentov, predvsem pa glasilk.

On je meni dokazoval kako ni kriv, jaz pa njemu kako si želim, da bi me poslušal. Nato sem se za trenutek ustavila in se zamislila nad tem kam sežejo dimenzije poslušanja in zakaj si tako strastno želim, da bi me kdo slišal. Predvsem pa to kar imam povedati.

Samoanaliza, ki je sledila preprostemu dejstvu, da si želim biti slišana, me je peljala v zelo zanimive globine notranjega nezadovoljstva, ki pa sega kam drugam kot v čas, ko sem se morala v zapleteni dinamiki dominantnih odraslih naučiti komunicirati. No ja recimo bolje, manipulirati.  Da bi bila slišana sem se z Jungovsko natančnostjo poglobila v emotivno in intelektualno dimenzijo sogovornika in mu ponudila odgovor, ki mi bo z največjo verjetnostjo potrdil, da sem pridna, inteligentna in vredna pač. Tako sem svoje veščine komuniciranja – manipuliranja celo ovekovečila z univerzitetno diplomo iz komunikologinje. Vedno sem rada govorila in se ob tem delala tako zelo pametna, ob tem pa polnila praznino, ki je nastala tam daleč nazaj, ko sem bila še tako zelo krhka. A dovolj pametna, da sem se naučila svoj lažni jaz graditi na besedi.

Kako pomembne so besede spoznavam , s pomočjo biologije prepričanja in  novodobnih teorij moči misli in čustev, ki jih lahko miselni proces sproži. Ko si želim izvedeti več o umetnosti poslušanja, saj opazim, da ko neham v pogovoru z drugimi ali se vsaj trudim delovati v to smer, govoriti in v pogovoru pozicionirati in dokazovati  le sebe , se odpre novo polje medsebojnega spoštovanja in praznina, v kateri se lahko sogovornika kvalitetno slišita. Ob tem pa nas preseneti darilo, ki ga takšne odmik ega prinese, in sicer spoznanje, da se v tišini svojih misli pravzaprav naučimo prvo slišati sebe.

Tisti notranji glasek, ki nas navadno, ko fino zabredemo, opozarja na pasti, ki si na poti do avtentičnega jaza nastavljamo in ki jih ponavljamo dokler včasih povsem ne obnemoremo. V takšnih trenutkih se v naši glavi prebudi zvok naše duše, ki jo pogosto dušimo pod tonami nesnage misli in besed, ki nastanejo v vsakodnevni komunikaciji – manipulaciji.

A kako se naučiti poslušati sebe in druge še pred tem, ko nas notranji dvoboji povsem ne izčrpajo in zadajo globoke rane, ki nas peljejo pogosto v umik in izolacijo? V roke mi pride rdeča knjižica avtorice Kay Lindahl, Sveta umetnost poslušanja, ki nam poda način kako se naučiti poslušati s srcem in hkrati kako prisluhniti svojemu srcu. »Srčno poslušanje je pravzaprav duhovna vaja in resnično prisluhniti sogovorniku je eden največjih darov, kar jih lahko podarimo sočloveku. Srčno poslušati pomeni veliko več, kot le skakati v besedo govorečemu ali ne končevati njegovih stavkov. Potrebna je potrpežljivost, zmožnost bivati v tišini, pozorna prisotnost in hvaležnost. Srčno poslušanje v marsičem zveni kot meditativna vaja, saj vključuje mnoga meditativna načela« zapiše avtorica, ki bralce povabi k temu, da s Sveto umetnostjo poslušanja prinesejo tako sebi kot svetu več miru, skladja in ljubezni. Vsa skrivnost takšnega poslušanja se skriva v tem, da si vzamete vsak dan če nekaj minut in da se v tišini družite s svojim pravim jazom.

Moški in ženski del mene

 

Ko mi je kolega predlagal, da napišem nekaj na temo moških in ženskih resničnosti, sem se krepko zamislila. O tej tematiki namreč kaj posebej še nisem razmišljala ali se z njo obremenjevala, saj se mi zdita obe dimenziji tako komplementarni, da stroge ločnice med moškim in ženskim svetom nikoli nisem prisvojila. Realnost vidim skozi prizmo tega, da smo vsi ljudje. Da vsi hrepenimo po pozornosti, ljubezni, potrditvi, da smo vsi energija, vreča emocij, iskriv mental in telo.

Največ razlik vidim v našem socialnem vedenju ter seveda biologiji, a v bistvu vsi v sebi čutimo tako animo kot animus, torej žensko in moško naravo. Ko sem bila še deklič sem se kaj kmalu nehala igrati z Barbikami in deklicami, saj so me slednje s svojo sposobnostjo opravljanja in posebnimi pravili druženja vedno znova spravile v notranje nelagodje in jok. Tako sem se odločila za partizane in Nemce ali kavbojce in Indijance in se pridružila fantom.

Lase sem imela večino postrižene na kahlo in kolena, za predstavnico ženskega spola, nenavadno potolčena. Uživala sem v svobodi odnosov in temu, da so me po svoje sprejeli kot sebi enako, a še vedno so čutili, da sem drugačna. Zato sem bila privilegirala. Ko so mi začele poganjati prsi in sočasno začeli fantom nagajati hormoni, je bilo dovolj le nekaj mojih klofut in pravila so bila jasna, mojih ženskih atributov se ni komentiralo, opazovalo ali bog ne daj, tikalo. A pod tono obrambnih mehanizmov, sem bila še vedno dekle.

Moji najboljši prijatelji so bili vedno fantje. Šele v puberteti sem si začela nabirati pravih izkušenj z žensko dušo. Sočasno je prišel čas prvih ljubezni in kolega, prijatelj postane tudi ljubimec. Odnos se pravzaprav razen strasti še do danes ni spremenil, saj je moški še vedno moj najboljši prijatelj. V tem primeru moj mož. Morda je bil za zgodnji razhod z žensko populacijo pogosto kriv tudi moj močan ego in »mimozična«občutljivost, ki pa počasi sorazmerno z rastjo moje samozavesti in zaupanja v življenje, plahni. Ob meni je danes  vedno več ljubečih in srčnih predstavnic ženskega spola.

Z velikim zanimanjem iščem zrele, trdne in harmonične ženske, ki v sebi uspešno združujejo dimenzije materinstva, skrb za druge, predanosti in ljubezni ter se ne bojijo svoje divje, strastne narave. Vedno bolj spoznavam tudi to, da so dečki prepogosto ostali dečki in da je potreba po močni, topli ženski še toliko večja. Močno se zavedam vseh bremen in vrlin, ki pletejo žensko dušo , kar je tesno povezano s tem, da sem naposled z moško odločnostjo in trdnostjo le začela sprejemati žensko v sebi.

Srček dela tika taka

Srce, organ, ki oddaja menda veliko bolj intenzivni energetski naboj kot možgani in s svojo fizično dnevno sposobnostjo 100.00 utripov, v katerih prečrpa 9.000 litrov s kisikom bogate krvi, že od nekdaj buri človeško domišljijo. Ko srcu človek  pripiše ključno vlogo v kemiji dvojine, pridobi pojem globlji pomen, ki v sebi skriva neskončni potencial realizacije in omogoči korak do dimenzij notranjih svetov ranljivosti, čutnosti in sočutja.

»Boli me srce, ko vidim ves ta pohlep« je mantra, ki jo je slišati danes že na vsakem koraku in naša sočutna srca so v teh, prelomnih časih, vsekakor pod posebnimi obremenitvami. Na eni strani se ponuja priložnost za razvoj empatije in kolektivnega doživljanja pristne skupnosti, po drugi pa bolečina, ki jo trpi srce, mnoge sili v krčenje in zapiranje. Kaj je bolje?

Sama menim, da je srce osrednja točka časa, v katerem živimo in da v vsej bolečini, ki sili v ospredje, postaja poligon za učenje o tem, kako v sebi prebuditi speče potenciale notranje modrosti, ki ji kraljuje »odprto srce« in posledično povsem odprta glava. Ponuja sem nam možnost za odločitev za dvojino (odnos), ki v sožitju s prizanesljivostjo, zori v zrelo ustvarjalno energijo in ne naseda na šepet ranjenega notranjega otroka, ki v pomanjkanju ponotranjenih arhetipov starševske ljubezni, za seboj pušča opustošenje pomanjkanja, praznino in novo bolečino.

A, ker je življenje čaroben krog,  ki s svojo osupljivo sposobnostjo povezovanja in regeneracije, nenehno ustvarja nove možnosti, omogoča tudi bolečina priložnost za rojevanje novega in za bolj bogate, ter predvsem bolj avtentične izkušnje življenja. In prav »pogumno srce« je tisto, kar nam na poti do opolnomočenja lasten biti, navdihne dovolj moči za oživitev ustvarjalnega, polnega, čutnega plesa duha, telesa in misli.

Časovna frenetika, ko se zdi, da se čas in prostor kot ju poznamo, sesuvata vase, nas tako danes sili v trenutek, v tišino bitja srca in točko, ko zavedanje »levjega srca« zamenja iluzijo »šibkega srca«. Tako se dinamika sedmih »smrtnih grehov« preda svetlobi, v zameno za znova obujeno pretočnost in sočutje. Srce postane v renesansi duha osrednji prostor popolne prisotnosti, stičišče entitet, ki nas delajo naposled celovite.

Srce zavibrira kot referenčna točka razsvetljenega človeka, ki se tako tudi skozi bolečino, prebuja v Homo Illumina ali kot to harmonično ubesedi italijanski psihiater Roberto Assagioli: » Čas je, da odpravimo senco, tako, da z njo stopamo v svetlobo zavedanja, v kateri leži moč izbire.« Šele ko ozavestimo svoje ovire, jih prepoznamo in sprejmemo kot del sebe, se lahko namreč odločimo za avtentično, prizanesljivo ljubezen in srčne, svobodne izbire.  

_________________________________________________________________________________

Pot do duše

Si predstavljate kako dolga je pot do duše? No naj vam malce pri tem pomagam. Vzemite za začetek vse vedenjske vzorce, ki se skrivajo v vaši podzavesti, dodajte vsa neizražena, popravljena ali zadušena čustva, vse dobronamerne nasvete pomembnih drugih, vse projekcije drugih na vas in vi nanje, vse simbolne podobe, ki aktivno plešejo ples v polju nezavednega, pa vse občutke omejenosti našega fizičnega telesa. Se vam že svita? Naš razum, ki te stvari sešteva, čuti sedaj velik pritisk in nas poskuša odvrniti od nadaljnega potovanja vase, a naj vam prišepnem, da je razum le naše orodje in ne ustvarjalec resničnosti. O sedaj pa že slišim ego, ki se užaljeno obrača v vse smeri in prigovarja, da je vendar on glavni car in da je razum, znanost in dokazljivo, vendar alfa in omega vsega.

Ampak ali je res? No če je temu tako, zakaj se tako grozljivo počutimo, ko nas npr. nekdo v službi nadere, ali pa ko ne gre vse doma kot smo si v razumu zamislili, ali pa zakaj nam nenehno spolzi čas, če je razum res tako potenten. Je čudovito orodje, ki nas, ko dovoli prostor še drugim delom tega kar smo prosto pot, pelje skozi drn in strn vsakodnevne dinamike med seboj povezanih linij življenja. Ni pa on glavni, niso prepričanja, ki jih poberemo od mimoidočih resnica in ni izvor naše avtentičnosti v skupku zgoraj naštetih energijskih gmot. Naša duša, naša bit, naša esenca, skratka tisti neuničljivi del tega kar smo in ki nas intimno veže v enost, je le nekaj krčev stran.

Razum pa se zdi močan vratar na poti, da nam ne dovoli uzreti tega kako presneto posebni, ljubljeni in ljubeči smo. Ko stojiš povsem v sebi, je nekako takole kot bi sedel na najboljšem sedežu v kinodvorani in na platnu neobremenjeno nenavezano in sočutno opazoval sebe in igre, ki jih igraš. A najlepše je, ko spoznaš, da tam ne le sediš in ješ kokice, ampak si pravzaprav tam v vlogi režiserja. Ta režiser pa ni osamljen v temni dvorani, ampak z zlatimi nitmi povezan z ostalimi režiserji, soljudmi in vsem kar je in česar še ni, ne glede na čas ali prostor.

Hja sedaj pa sem ugnala v rog razum kaj ne? Prijazno se vam nasmiha in prigovarja kaj neki tale novinarka filozofira, saj ni pri čisti. Kak režiser nekaj, jaz hočem kokice in kako si drzne vzeti še te? Če me že premetava to življenje krivično levo desno, naj me vsaj s polnim želodcem, pa čeprav bom vmes morda od vseh turbolenc bruhal mi je vseeno. Samo, da obvelja moja.

A kdo to govori? Kdo je to? Razumski ego? Ozavestite opazovalca, ozavestite tisti glasek, ki dobro ve kako nevarna je igra žrtve življenja, ki dobro ve, da se skupaj učimo izstopa iz te pozicije in ki nam nežno suflira, da je čas za škarje in platno ne pa umik, opoj ali kakšno drugo samodestruktivno obliko. A kako se prebuditi iz stanja otopelosti, »zombija« ali ziheraške vibracije? Kako izstopiti iz kolektivne norije in kepe, ki se zdi, da krepko presega le naš individualni prostor?

Moja pot je bila doslej takšna, da me zgrabi zelo realna kriza, ki se navezuje na smrt drage osebe, bolezen ali kakšno drugo težko življenjsko okoliščino, ki sproži moje speče čustveno jedro. Takrat me za vrat zgrabi tema in ne izpusti do trenutka, ko povsem izpustim kontrolo. Ko se moje telo po vseh izjokanih solzah in krčih nemočno ne zgrudi na tla in dvigne belo zastavico sprave.

Takrat se neham boriti s svojimi notranjimi demoni, ki so v resnici od vseh nas, tako zelo podobni tako zelo povezani. V trenutku, ko izpustim kontrolo, ko celice kriknejo zadnji izdih nemoči, se zgodi. Preporod, rodi se novo, staro pa pošlje v svetlobo. Zgodi se nova jaz, vedno znova in znova pripravljena na snemanje novega filma.

Prepoznati ego pošast

Če imajo eni magnet za denar, drugi smisel za umetnost in tretji talent za matematiko, je meni narava namenila satelit za čudo, ki se mu pravi jaz – egopošast. Ko sem bila še deklica, sem nenehno čutila to neprijetno vibracijo, ki v trenutku zasenči ljubezen, jo okusila tudi sama v veliko oblikah, a se vedno vrnila na točko, da s tem nekaj ni v redu.

Moj trebušček, merilec egovibracij, mi danes bolj jasno kot kadar koli prej da vedeti, če se takšna pošast približuje. Od znotraj in zunaj. Za kaj sploh gre? Gre za vedenje, ki se kot blisk prebudi ter iz najbolj sončne in prijetne osebice v trenutku naredi zoprno, ljubosumno in naklepno kepo energije, ki vibrira bolečino ter odseva neverjetno trdosrčnost. Takrat zavlada ego, ki s tistim primarnim, povezanim z ohranjanjem življenja in dostojanstva, nima nobene povezave. Danes, ko jo bolje poznam, jo občutim kot gmoto z našpičenimi zobmi, s trdim srcem, z jeklenim pogledom, s sebičnim ravnanjem – kot nepristno, manipulativno, z neizživetim čustvenim bolečinskim jedrom, neustvarjalno in brez stika s pristnim tokom življenja.

Njena posebnost je, da odlično obvladuje naš um skozi ustaljena prepričanja, norme in vrednote ter čustva, ki jih večina od nas nikoli ni znala pravilno razviti, saj smo bili že po šestem letu pahnjeni v umsko treniranje, ob tem pa povsem pozabili na naš čustven razvoj, ki se je do tega leta pri veliko ljudeh bolj ali manj samodejno razvijal. Naša bit ali npr. lučka v nas, ki nenehno sije in nikoli, ampak res nikoli, ne izgubi moči svojega sijaja, za vso nesnago, ki jo v zavest naplavi egopošast, strpno in ljubeče čaka na trenutek, ko nam bo samomanipulacije in samosabotaže enkrat dovolj. Ko se v nas aktivira egopošast, izgubimo ključno sposobnost sočutnega občutenja, podpiranja sebe in okolja, v katerem živimo. Izgubimo sočutje, ki pa ni empatija, ampak edino čustvo, ki v resnici ne vibrira.

Gre za stanje, ko s pogumom in z ranljivostjo sprejmemo sebe in okolje ter se z močno namero po tem, da najdemo sonce v sebi, podamo na pot »ranjenega« dela svojega ega. Na poti se vam mogoče zgodi, da ugotovite, da ste se nenehno odločali za vlogo žrtve in da vas je v resnici tale pošast fino naplahtala, saj ste v resnici mogočni, veličastni in povsem sposobni samozavestne predaje življenju. Še en pojem, ki egopošasti ne gre v račun.

Predaja. Egopošast šepeta, da je treba imeti nenehen nadzor nad odnosi, nad telesom, nad seboj, nad okoljem, nad vesoljci, nad univerzumom, nad nebom, nad zemljo … neutrudno nas kot hrčke na kolescu poganja naprej v izpetih prepričanjih in čustvih, dokler se nekaj ne zgodi, da iz tega kolesca odletimo ven. Takrat se pri veliko ljudeh odprejo vse možnosti za novi svet. Dovolj je namreč le trenutek brez egopošasti, trenutek popolne prisotnosti brez njegove nadvlade, mogoče trenutek bolečine in trenutek moči za preseganje le-te, da nam v srcu zapojejo: brezpogojnost, varnost, svoboda, pripadnost življenju, čista vest, predanost, skromnost, ustvarjalnost, čutnost, pristnost in mogočnost.