Ljubiti z odprtimi očmi

Knjiga Ljubiti z odrtimi očmi, spisana iz srca svetovno priznanega psihoterapevta in pisatelja Jorgeja Bucaya, je pripoved, ki na pristen in hkrat neposreden način odstira zrcala na poti v notranje svetove vsem, ki jih pripoved poišče. Pristen Jorge ponudi bralcu jasno sliko in uvid v svet ovir, ki si jih na poti v polne sebe in opevano ljubezen postavljamo na poti. »Življenje lahko živimo kot vlakovodja, ki natanko ve, kam gre in kakšna je pot do tja. Lahko pa ga živimo kot deskar na vodi, ki sledi valovom. Predlagam, da slediva valovom. Pa še zabavala se bova. Zato tudi gre « o tem kako pomembna je čutnost, pripravljenost na ranljivost in avtentičnost v čarovniji življenja, zapiše v knjigi o ljubezni in bivanju avtor in v intevjuju polnem čutnosti, modrosti in srčnosti beseda steče v smeri tega kako pomembna je danes v mozaiku bivanja predvsem pripravljenost na to, da le si. Bitje v vsej svoji čudoviti lepoti, mehkobi in neskončnosti ustvarjalnega potenciala, ki le čaka na svojo priložnost.

Velikokrat nam je veliko lažje govoriti o tem kakšno je vreme, ali kako bomo spremenili politični sistem, morda o tem kako ne maramo službe, a o svoji čustveni bolečini na pristen, samokritičen način si nekako še prepogosto ne upamo spregovoriti. Ko pa to storimo, nam je za bolečino kriv najprej partner, nato sosedi, šef, politiki… Kako pomembno je pri tem prevzeti odgovornost zase, obrniti zrcalo proti sebi in s tem vzeti moč nazaj?

Knjiga se začne z zgodbo o slončku, ki ni svoboden. A ob tem je zavezan za kol, ki ga lahko mirno izvleče iz zemlje in uide. Vprašanje je zakaj tega ne stori? Ker je to vzorec, ki ga pozna od nekdaj in ker svobode še ni okusil. Pri ljudje se zgodi podobno.Trenirani smo bili za takšno vedenje, saj že od majhnega iz družine pobiramo vzorce, ki jih družba, v kateri živimo le še potencira. A zakaj to počnejo? Ker so zlobni? Ja, a ker so tudi njih tako učili. Gre za to, da ponavljamo vedno isto. Ko smo tako ujeti, je z nami veliko lažje manipulirati in hitro postanemo ujetniki družbe, ki nas tako veliko lažje predvidi in kontrolira. Tako dobijo nad nami moč, ker vedo kaj bo jutri, saj nas je tako veliko lažje predvideti. Želje nadomestijo potrebe, srce ego, pristnost pa namišljena sreča. Če pa si svoboden, to ni mogoče. Na poti je zavedanje o spremembi nujno potrebno. Tako si počasi odpiramo vrata v notranje svetove avtentičnosti. Takrat obrnemo sebi v prid družbeno »mantro«, ki pravi, da je potrebno delati, imeti in nato nekoč biti. Pomembno se je zavedati, da gre v resnici sekvenca izrečenega v nasprotno smer. Moraš namreč najprej biti in če si nato delaš in ko delaš iz tega, imaš.

V knjigi pišete veliko o odnosih, v katerih večina išče svoj smisel. Pomagajte nam razumeti jedro zrelega odnosa?

V pesmi Moje želje zajamem mnogo tega. Ljubezen je radost tega, ko dva v odnosu sta. Gre za izbiro, da bomo z nekom gradili dvojino do konca svojih dni. V kolikor je to mogoče. Nisem pristaš tega, da danes mnogi gledajo na zakon s takšno lahkoto, da se lahko kar tako, na hitro, ločimo. Po mojem je pomembna odgovornost, da stopiš v zakon z namero, da bo do konca življenja z nekom. V odnos tako vlagaš dovolj energije, da zori. Gre za to, da ne idelaiziramo odnosa, ki ne obstaja. Gre za pristen odnos z vso pripadajočo čutnostjo na eni strani in ranljivost ter tveganjem na drugi. Kajti oseba, ki jo ljubite je tista, ki vas lahko tudi najbolj rani. Magija ljubezni je ta, da partner ve kje vas lahko rani, a tega nikoli ne naredi. Ko najdete osebo, ki resonira s tem je to morda prava oseba, s katero bi preživeli življenje.

A mnogi na poti do zrelosti okusimo zanko iskanja idealnega partnerja. Iskanje popolnosti, ki izhaja iz notranjega občutka, da nismo dovolj dobri?

Naj pri tem citiram del iz nove knjige, ki pravi: »Najlažje nam bo, če nehamo sanjati o popolnem partnerju, o partnerstvu brez sporov in o večni zaljubljenosti. Vedno znova me preseneti človeška zmožnost iskanja tega ideala. »…ko se je gospod x zavedel, da njegova partnerk ne ustreza njegovih romantičnim kriterijem popolne ženske zanj,  je vztrajal pri tem, da obstajajo ljudje, ki živijo idealno partnersko življenje. Po njegovem mnenju je imel on očitno le smolo, da se je poročil z napačno osebo…« Ni tako. Ni se poročil z napačno osebo. Edina napaka pri vsem je bila njegova prestava o zakonu in popolni partnerici. Človeka do neke mere pomirja, da tistega, česar sam nima, nima nihče. Pomirja ga tudi zavedanje, da je ideja o popolnem partnerju fikcija in da je resničnost povsem drugačna. Prepričanje, da je sosedova trava bolj zelena od moje in da ima nekdo nekaj, česar jaz ne morem imeti, povzroča veliko trpljenja. Morda se, ko spoznamo to resnico, lahko osvobodimo teh zastrupljenih občutkov. Življenje se občutno izboljša, ko se odločimo, da bomo uživali v tem, kar nam je na razpolago, namesto, da se trpinčimo, ker se te ali one sanje niso uresničile. Predlagam, da naredimo za življenje, kar je v naši moči. Še več:živimo, kakor najbolje znamo. Trpeti zaradi reči, ki so drugačne od naših predstav, ni le nespametno, temveč tudi otročje«.

Partner torej kot pomembno zrcalo?

Spremenimo razmišljanje o partnerju, vzemimo ga za nekaj mogočnega in ne idealnega. Poskusimo pogledati na nesoglasja ne samo z vidika premagovanja lastnih omejitev, temveč tudi kot na pot, na kateri se lahko »srečamo«s partnerjem in nato seveda tudi sami s seboj, kar nam odpre možnosti za notranjo preobrazbo. Partner nas ne rešuje pred ničemer; to ni njegova naloga. Mnogi namreč iščejo partnerja, da bi z njimi rešili osebne težave. Predlagam, da prevzamemo odgovornost za svoj del življenja v svoje roke in iz te točke zaplešemo ples dajanja in sprejemanja.

 
Kako pomemben je pri vsem tem koncept milosti do sebe in v odnosih, ki morda le niso tako mehanicistični kot nas učijo in so v resnični podobi bolj vezani na duhovno zlitje dveh duš?

Vprašanje se veže na mojo novo, tretjo, knjigo, ki jo ravno pišem in je vezana na osebno duhovno izkušnjo, ki razpre moje videnje resničnosti in bivanja. Vse se začne s potovanjem v Mehiko v manjši kraj, ki slovi po svojih zdravilnih možnostih. Tja sem odšel predvsem zato, ker so me pritegnili izjemno veseli ljudje. Moji prvi občutki so se vezali na ruševine, ki jih je v takšnih krajih kar nekaj in pričakoval sem v resnici, kot racionalni zdravnik, le kup  starih kamnov. Na povabilo lokalnih prebivalcev sem se odločil za odhod na goro in tam doživel nekaj zelo zanimivega, kar sem prej slišal bolj od prijateljev, ki so se odločili za Camino. Sprva ni bilo za videti ničesar posebnega. Razgled je bil seveda čudovit  in vse je bilo super, a o mistiki še ni bilo sledu. Nato sem se usedel ob templju in doživel nenavadno in zanimivo izkušnjo. Zgodilo se mi je prvič in zamisel, ki se mi je prikradla takrat v misli je bila:«Kako lep trenutek za smrt«. Najprej me je ta misel plašila in ko se je strah umaknil, sem v svojem bistvu dojel, da je to res pravi trenutek za kaj takšnega. Ta uvid, osvoboditve od strahu pred smrtjo, nadomesti nepopisen mir in v telo vstopi toplota. Kakšno uro sem tako sedel in si vzel čas za izkušnjo.  Nato sem se odločil, da nadaljujem svojo pot, a z vedenjem da obstaja v polju zavesti še mnogo tega. Odločil sem se slediti uvidu in prilagodil svoj urnik potovanjem po energijsko posebnih krajih sveta. Iz Mehike me je pot vila preko Argentine v Peru na Machu Picchu in nato v Čile pa ponovno v Argentino, sledila je Anglija z Stonehenge, Italija s Kolizejem in Jeruzalem, ki mi je odprl nove ganljive izkušnje.  Tako me po poti milosti danes pelje skozi življenje.

Zdi se, da sta milost in sprejemanje v teh nemirnih časih pravi zdravili na poti v svetlobo. Opaziti je, da strah pred tem kaj bo jutri mnogim jemlje sapo in prepričanje, da smo v napačnem času na napačnem mestu, se danes mnogim prikrade v misli in čustveno vibracijo. Kje najti smisel v množici nesmislov, ki nas obkrožajo?

Težko je odgovoriti na to v kratkem, saj temu konceptu ljudje posvetijo celo življenje. Ni pomembno kako to najti, pomembno pa je zavedati, da je to potrebno iskati. Gre za dejstvo, da vemo, da je potrebno smisel najti ali bolje ga ozavestiti. Da nas perspektiva, da le delujemo in tekamo med točkami ne zmede. Pomembna je točna oprijema. Kako bom vedel, da je prav to smisel življenja? Pri meni gre za občutek, da sem živ. V vsem svojem bistvu. 

Z časopis Dnevnik, Tjaši Artnik Knibbe

"Ne pozabite, da ste najpomembnejši človek v svojem življenju, in ne pozabite, da niste edini pomemben človek na svetu."

Jorge Bucay, sloviti argentinski pisatelj in psihoterapevt

Jorge Bucay: MOJE ŽELJE

Prevedla Dušanka Zabukovec

Prisluhni mi, vendar me ne sodi.
Povej, kaj misliš, vendar mi ne svetuj.
Zaupaj mi, vendar ničesar ne pričakuj.
Pomagaj mi, vendar ne odločaj zame.
Skrbi zame, vendar me ne omejuj.
Glej mene, ne sebe v meni.
Stisni me v objem, vendar mi pusti dihati.
Spodbujaj me, vendar me ne priganjaj.
Drži me, vendar me ne zadržuj.
Zaščiti me, vendar mi ne laži.
Približaj se mi, vendar ne sili vame.
Spoznaj, kaj ti na meni ne ugaja.
Sprejmi to in me ne poskušaj spremeniti.
Zavedaj se … da se lahko zaneseš name …
Brezpogojno.