Biti polna ženska – kraljica in divja ženska v enem

 

»Le katera ženska se počuti kot kraljica? In koliko jih v sebi prepozna divjo žensko? Kraljica in divja ženska – veliko žensk čuti obe podobi, a redko katera si upa polno realizirati te dragocene dimenzije ženskosti.«

Tako začneta svojo zgodbo o 14 arhetipih sodobne ženske v svoji knjigi Kraljica in divja ženska pater Anselm Grün in Linda Jarosch.

Mavrična ženska duša

»Danes veliko žensk vznemirja predvsem hrepenenje po svobodi in neodvisnosti. Iščejo zmožnosti, ki se v njih skrivajo. Ne želijo, da jih določa poklic, pa tudi ne pričakovanja moža in otrok. Sodobne ženske želijo živeti svoje življenje. Želijo odkriti, česa so zmožne, kadar ne izhajajo iz pričakovanj drugih, ampak iz lastne moči. Hkrati pogosto trpijo, ker se na poti k svoji ženskosti čutijo nerazumljene in prepuščene same sebi. Pogosto opažamo, da so poudarjeni negativni liki žensk. Ceni se »trapa«, ki se dobro znajde. »Podivjana ženska se postavlja za zgled,« v uvodu zapiše Anselm Grün. » Celo na prostitutke se gleda pozitivno, tj. kot na zgled osvobojenosti vseh družbenih norm. Ob tem popačenju arhetipskih likov želimo, izhajajoč iz svetopisemskih podob žensk, pokazati njihov pravi pomen. Arhetipski liki imajo očiščujočo  moč. Zato je v negativnih podobah, ki jih mediji danes postavljajo za vzor, vedno tudi kanček resnice. Toda očistiti jih je treba arhetipov, da se lahko pokažeta pravi pomen in njihova moč«. Štirinajst likov, ki jih predstavita v knjigi, naj bi ženskam pomagalo najti lastno naravo in živeti iz notranjega bogastva ženskosti. Poleg tega naj bi ti liki ženskam kazali pot zdravljenja ran, ki so jim jih zadale napačne podobe o ženskah, in jim pomagali do lastne celosti in osvoboditve. Na svojih seminarjih najprej soavtorica knjige Linda Jarosch predstavi le sedem podob ženskosti. Grün pa jih poveže s svetopisemskimi ženskimi liki in jih tako doda še sedem.

Lastna ženska moč

Anselm Grün poudari, da govorimo, ko omenjamo arhetipske like, o duševnem doživljanju, ki ljudi že od nekdaj vznemirja. Ti liki nagovarjajo moči in izkušnje, ki jih v sebi nosi in preživlja vsaka ženska. Lahko se jih zaveda ali ne, vsekakor pa izražajo njeno ženskost. Ženske, ki so predstavljene v 14 podobah, so prevzele odgovornost. Svoje življenje so cenile in sprejemale odločitve, ki so ob tem sprostile nove energije. Namesto da bi se nad položajem pritoževale, so uporabile svoje sile in povzročile spremembe. Vendar te ženske niso bile idealne ženske. Pogosto so svojo moč našle šele, ko so bile popolnoma na tleh. Izkusile so razvrednotenje in krivico, zdržale so zapuščenost in nemoč, preden so se postavile zase. Dolgo so čakale, da bo rešitev prišla od drugih, dokler ni postajala stiska vse hujša. Šele takrat so spoznale, da je rešitev v njih.

Zaupati notranjemu občutku

Linda Jarosch, ki kot ženska pusti v knjigi veliko bolj osebno noto, začuti, da bi bojevnica v ženskah rekla žrtvi: »Uporabi svojo moč in bodi, kar si! Postavi svoje pogoje in povej, kaj potrebuješ! »Kraljica bi žensko opozorila: »Ne ponižuj se! Bodi pokončna in pokaži svoje dostojanstvo. Bodi sama sebi kaj vredna. Pazi na svoje moči in prevzemi odgovornost zanje. Odločaj o sebi!« Moč divje ženske bi nas zdramila: »Opusti zdaj svojo ljubeznivost in prijaznost! Ne prilagajaj se, če se ne počutiš dobro. Pokaži svojo ognjevito stran, ko kdo prestopi tvoje meje. Poslušaj, kaj ti govori tvoja notranjost. Ravnaj po svojih občutkih in ne po tem, kar se od tebe pričakuje.«

Včasih moramo najprej vse izgubiti, da lahko začnemo ljubiti in spoštovati sebe. Znova spoznamo, da nihče ne more prevzeti odgovornosti za naše življenje, razen nas samih. Ko poslušamo svoj notranji glas, navadno ugotovimo, da moramo kaj spremeniti. Vendar je potreba, da bi v življenju izrazili kaj novega, pogosto povezana s strahom pred opuščanjem starega. Odločimo se za tisto, kar nam daje več živosti. S knjigo Kraljica in divja ženska želita avtorja opogumiti vse ženske, naj zaupajo svojim občutkom in pokažejo svoje odlike. Želita jih vzpodbuditi k temu, da bi se veselile svoje ženskosti, in da bi živele to, kar so.

Predstavitev ženskih arhetipov po knjigi Kraljica in divja ženska, Anselm Grün in Linda Jarosch

Debora – sodnica

Sodnica je ženska, ki je sposobna globokih vpogledov, ki zna razlikovati in odloča med pravico in krivico in je kot mati, na katero se lahko vedno obrneš. Izžareva varnost in mir. Debora je prispodoba za to, kako lahko ženske ravnajo s strahom moškega. V moškem je zaznala strah, vendar ga zato ni oslabila. Ženske imajo veliko smisla za to, da najdejo način, kako lahko šibkejšemu pomagajo do pravice. Prav pri vodstvenem položaju lahko to uporabijo v dobro podjetja in družbe. Imajo močen občutek za tiste, ki padejo skozi luknje socialne mreže, ki jih veljavno pravo in vladajoča merila v družbi postavljajo v slabši položaj.

Estera – kraljica

Ženske hrepenijo po tem, da bi si dopustile kraljico v sebi. Dovolj jim je tega, da jim moški vsiljujejo vloge, ki jih razvrednotijo. Čutijo kraljico v sebi, a ta je največkrat skrita. Veliko žensk si kraljice ne upa sprejeti. Preveč so določene z vlogami, ki jim jih pripisuje družba: vloga gospodinje in matere, vloga služabnice, prijazne prodajalke, pomočnice, ljubeče ženske. Raje so v drugi vrsti in skrivajo pravo dostojanstvo. Nasprotno pa jim daje kraljica samostojnost, jasno izražanje dostojanstva in svobodo. Zavedanje lastnega kraljestva daje ženski moč in mirnost. Ženske čutijo, da jih kraljica vodi k odgovornosti do sebe. Kraljica v ženski nikomur ne dovoli, da bi razvrednotil njeno edinstvenost.

Eva – mati

Materinskost, tudi brez otrok, je vedno del ženske in izraz njene živosti. Ženska sama izbere način, s katerim izrazi to ustvarjalno energijo. Ne glede na to, za kaj se ženske odločijo, se pogosto čutijo dolžne razlagati drugim, zakaj so kot matere ostale doma pri otroku ali, v nasprotnem primeru, zakaj se posvečajo tudi poklicu. Prav ženske se velikokrat vzajemno slabijo, ker negativno ocenjujejo vsakršno izbiro. Prav v družbi, v kateri ljudi največkrat presojajo le po uspešnosti, je vedno znova potrebna materinskost. Z njo ljudje izkusijo, kaj pomeni biti preprosto tu za druge in kaj pomeni čutiti skrb in sprejetost, ne da bi morali za to kar koli storiti.

Hagara – zapuščena, ki jo je varoval angel

Vse ženske, ki so doživele, da jih je mož zapustil, so nehote silno besne, ko jim ta na koncu reče, da mu je v odnosu veliko manjkalo. Menijo, da bi se – če bi to prej odkrito povedal – na to lahko odzvale. Tako pa se čutijo nemočne, ker nimajo več možnosti, da bi tisto manjkajoče vnesle v odnos. V svojem besu spoznajo, da so tudi same v odnosu gojile želje, ki se niso uresničile. Njihova globoka bolečina zaradi zapuščenosti izhaja iz občutka zavrnitve, iz strahu, kako naj bi se zdaj njihovo življenje nadaljevalo, ter iz pomanjkljivega partnerjevega zaupanja. Njihova izkušnja, da jih je mož zapustil, jih lahko spodbudi k temu, da ne zapustijo sebe, da niso ravnodušne do svojih čustev in da ne razmišljajo samo o drugih, ampak tudi o sebi. Nekatere razumejo, da je lahko odhod tudi darilo. Da jim omogoči, da delajo stvari, ki jih prej niso, se rešijo odvisnih spon in zadihajo. Prisiljene so v to, da se popolnoma osredinijo nase in odkrijejo povsem nove dele sebe.

Ana – modra ženska

Modra ženska pozna ritme narave in človekove duše. Pozna zdravilno moč zeli in je povezana z modrostjo narave. Vpelje nas v umetnost življenja. V današnjem času zelo cenimo mladostnost, zato je mogoče ženska nekoliko izgubila svojo veljavo. Kljub temu veliko žensk spet hrepeni po tem, da bi srečale modro žensko. V vsakdanjem življenju se pogosto počutijo izgubljene in nič več osredinjene v svoji ženski moči. Želijo si, da bi imele v bližini žensko, ki bi izžarevala življenjske izkušnje, potrpljenje in blagoslov, žensko, ki bi modro in prijazno pazila nanje, potem ko bi ji zaupale vse, kar jih vznemirja. Modra ženska ima večji pregled, stvari vidi od zgoraj. Ne sodi in ne posega.

Judita – bojevnica

Bojevnica združi v sebi animo, ženski del duše in animus, moški del, ki se nato v njej ne bojujeta drug proti drugemu, ampak sodelujeta in tako omogočita, da se bojevniška energija pretaka navzven in tam služi življenju. Bojevnica se bori za življenje, in to le takrat, kadar je skladna s seboj. Sicer se navsezadnje bojuje proti sami sebi in porabi vso svojo energijo v jalovi in uničujoči samokritiki. Bojevnica v nas je varuhinja ranljivega življenja. Pozna svoje občutljive strani, ve, kaj jo rani, in naučila se je, kako naj s tem pazljivo ravna. Bojevnica se ne bojuje proti nekomu, ampak se bojuje zase, za svoje dostojanstvo, ki ga ima kot ženska, in zato, da zavaruje svojega notranjega otroka.

Lidija – svečenica

Svečenica je duhovna voditeljica. Je notranja moč, iz katere lahko živi in ki jo želi dati drugim. Želi tolažiti in vlivati pogum, želi izžarevati usmiljenje. Naučila se je prepoznati v izražanju ljudi več kot to, kar je vidno le na površju. Ima občutek za njihovo globoko stisko. Svečeniška stran ženske se kaže tudi v  tem, da lahko, čeprav je sama doživela trpljenje, razočaranja in obup, vedno znova veruje ter v veri najde moč in pogum. Če ženska ne živi svojega daru svečenice, išče izpopolnitev v zunanjosti.

Marija Magdalena – strastno ljubeča

V srečanju z Jezusom doživi Marija Magdalena ljubeče sprejetje. Jezus ničesar ne zahteva od nje, ne postavlja pogojev in si je ne lasti; ljubi jo takšno, kakršna je globoko v njej. Tako se osvobodi. Osvobodi se strahu, da ni dovolj ljubljena. Zato se lahko iztrga trpljenju in odkrije, kakšne ljubezni je zmožna. Lahko osvobodi to, kar ima v sebi in lahko ljubeče sprejme druge. Lahko strastno ljubi. Ženske pogosto mislijo, da brezpogojno ljubijo, vendar v resnici navezujejo na svojo ljubezen celo vrsto pogojev. Mislijo, da bi lahko svojega partnerja, starše, otroka bolj ljubile, če bi bili drugačni. Njihov pogled je bolj usmerjen v to, kaj pri drugem pogrešajo. Spregledajo to, kar je. Drugemu ne pustijo biti to, kar so, ampak gojijo pričakovanja, kakšni bi morali biti. Ljubeča ženska dopusti bližino in sočasno omogoči ljubljeni osebi prostor, da se razvije.

Marija – spremljevalka

Erich Neumann je na podlagi Jungove psihologije opisal arhetip spremljevalke. Že od nekdaj je ženska povezana s fenomenom spreminjanja, z rojevanjem in umiranjem, rastjo in s preobrazbo. Podoba Marije, ki drži v naročju svojega mrtvega sina, ponazarja trpljenje vsake matere, ki je izgubila otroka, trpljenje vsake ženske, ki je morala ljubljenemu človeku pustiti oditi, trpljenje vsake ženske, ki je morala žrtvovati svoje zdravje ali ki se je morala odpovedati nečemu, kar ji je bilo ljubo in dragoceno, ki je izgubila nekaj, iz česar je živela. V trpljenju so najprej negotove, osamljene in ranljive. V tem času se naučijo sprejeti, da potrebujejo pomoč in druge ljudi. V trpljenju potrebujejo zmožnost, da zaupajo, da imajo v sebi vse moči, da lahko trpljenje obvladajo. Če se upirajo, da bi uporabile te moči v sebi, ostanejo žrtev in zavračajo odgovornost na druge.

Marta Marija – gostiteljica in umetnica

Ženske so pogosto čudovite gostiteljice. Rade sprejemajo goste v svojo hišo, da se ti v njej počutijo kot doma. Gostiteljice tudi ljubeče okrasijo svoj dom in so hkrati tudi umetnice. Gostiteljica in umetnica sodita skupaj. Vendar je med njima tudi napetost. Včasih se gostiteljica preveč preda svoji nalogi, medtem ko umetnica potrebuje svoj čas. Potrebuje kraj tišine, kjer se lahko umakne vase, da sledi svoji intuiciji in razvija ustvarjalne zamisli. Oba arhetipa – gostiteljica in umetnica – povežeta žensko z zmožnostmi, ki jih vsaka nosi v sebi. Veliko žensk preprosto počne stvari, ne da bi se vprašale, ali drugi njihovo početje res potrebujejo in želijo. In potem so kot Marta razočarane, če vse njihovo silno delo ni opaženo.

Mirjam – prerokinja

Ženska vidi v globino, ima občutek za prihodnost in je zmožna dogodke tudi pravilno razlagati. V pravem pomenu besede »vidi skozi«. Dejstev ne presoja preprosto od zunaj in ne le razumsko, ampak ima notranje vedenje o stvareh ter občutek za bistvo. Ženske veliko prej začutijo, ali je to, kar kdo govori, res, ali iz njega veje blagoslov ali zlo, toplina ali hlad, jasnost ali preračunljivost. Moški pogosto dolgo okolišijo, na dolgo in široko razpravljajo o argumentih, s katerimi skušajo prikriti pravi pomen. Ženske to spregledajo.

Ruta – tujka

Ženske danes iščejo svojo pravo identiteto. Čutijo, da ne smejo preprosto samo prevzemati moških miselnih vzorcev. Odpravile so se na pot iskanja lastne identitete. Pri tem so marsikatere feministke svojo identiteto iskale preveč v primerjanju z moškimi in bile hkrati pri svojem iskanju odvisne od njih. Pogosto se na sredini svojega življenja odpravijo iskat, kar jih določa v njihovi globini. Iščejo resnico in notranjo pristnost. Veliko moških iskanje žensk razvrednoti. Žensko hočejo še vedno stlačiti v steznik, ki ustreza njihovi predstavi. Ženske, ki vedno znova iščejo, razgibajo tudi svoj odnos z moškim. Niso zadovoljne s starim. Ne želijo obtičati v razvoju. Želijo se čutiti žive in tako bogatiti svoj odnos. Ker se poglabljajo v svet svojih čustev, iščejo notranjo skladnost in s tem izzivajo svoje moške, naj se raztegnejo v iskanju lastne resnice.

Sara – smejoča se ženska

Boginje so v antiki pogosto prikazovali nasmejane. V smehu se povežejo z boginjo v sebi, ki se ne razda vsa temu svetu, ampak ohrani razdaljo do sveta in se mu zato lahko smeji. Ženske se lahko res od srca smejijo. Kadar ženske tičijo v bolečem položaju ali morajo obvladati preveč obveznosti, hitro pozabijo na smejočo se žensko v sebi. Čutijo se napete in brez veselja, nimajo več dostopa do svoje neobremenjenosti. Ko pa jih potem kak vesel dogodek spet spravi v smeh, takoj začutijo, kako zelo jim je ta energija manjkala. Opazijo, da jim smeh sprosti napetost, da jim povrne občutek za veselje in razposajenost.

Tamara – divja ženska

Arhetip divje ženske danes pri ženskah različno odmeva. Nekatere ta podoba očara, druge jo zavrnejo. Vendar veliko žensk čuti, da bi divjo žensko v sebi pravzaprav rade dopustile. Želijo se osvoboditi podob, ki jih je družba navlekla nanje. A v resnici potrebujejo divjo žensko, da jih poveže z njihovo prvobitno močjo, izvirom, ki se pretaka v njih. To je moč narave, moč, ki so jo pogosto upodabljali v različnih boginjah. Divja ženska ne pusti, da bi jo določali od zunaj. Ne prilagaja se normam, ki jih predpisujejo drugi. Živi po lastni meri in ima občutek za to, kaj jo vodi v življenju in kaj odvrača od njega. Je svobodna, ker je neodvisna od sodb ljudi. Ve, da te sodbe ne služijo življenju, ampak naj bi – nasprotno – življenje omejevale. A divja ženska se ne pusti omejiti, ne ravna se po ljudeh, ampak po intuiciji.

Po knjigi Kraljica in divja ženska, Celjska Mohorjeva družba  za časopis Dnevnik povzela Tjaši Artnik Knibbe.