Živeti resnično življenje

Sprašuje za časopis Dnevnik: Tjaši Artnik Knibbe

Ste se kdaj vprašali kaj je tisto kar vas na poti k zrelemu sebi ustavlja? Ali se sploh zavedate palete svojih čustev in v kakšnih odnosih ste s svojimi najbližnjimi? Kako daleč je vaša zavest o potrebah svojega notranjega otroka ? Z Alenko Rebulo pesnico, pisateljico in strokovnjakinjo na področju psihologije, ki svoje profesionalno ustvarjanje posveti  globinski psihologiji ter vprašanjem vzgoje, izobraževanja in samovzgoje razvijeva pogovor v smeri iskanja odgovor na vprašanja, ki že dolgo mučijo človeško dušo in zastirajo pogled na dimenzije duha, ki pride lahko do izraza le, ko zapustimo krč preteklosti.  Alenka Rebula, avtorica uspešnice Blagor ženskam o samovzgoji pravi: "Ključno vprašanje kulture je po mojem mnenju ozaveščenje odnosa do otroštva, iz katerega raste osebna in skupna usoda. Samovzgoja odraslih pa je bistvenega pomena za civilizacijski premik od kulture duhovnega pomanjkanja in nasilja do kulture miru in duhovnega blagostanja"in o pomenu vračanja v svoje otroštvo doda »Da se srečamo z resnico o sebi, da se rešimo tako podcenjevanja sebe kot iluzij, je povratek v otroško dobo nujen. Potem lahko začnemo graditi svoj svet na trdnih osnovah in na trajnostni veri vase.  Cilj srečanja z otroštvom ni dojeti, kaj vse so nam hudega storili in kaj vse življenju strašno zamerimo, da je storilo z nami. To je samo uvod. Cilj je zaživeti drugače.«

Na kaj vse vplivajo naše izkušnje iz otroštva?

Predvsem na našo sposobnost sočutnega občutenja in podpiranja  sebe. Pogosto se znamo mučiti, morda razvajati, a ne ljubiti. Prav isto velja za odnose z drugimi. Samo rahločutna skrb zase  nam daje možnost, da čutimo tudi sočloveka podobno in da se zato vključujemo v svet miroljubno, a tudi energično.

Kaj potrebuje otrok, da se počuti pripravljenega za življenje?

Občutek varnosti v telesu in srcu, vsak dan živo prepričanje, da je med svojimi najbližjimi na varnem. Gotovost,  da bo vedno pripadal ljudem, ki jim je najpomembnejši na svetu. Dokaze, da ga znajo občutiti, ne le obračati po svoje. Varen otrok zmore samouresničevanje brez nasilja, poniževanja drugih in sprenevedanja.

Kako negativno vpliva nepoznavanje naših otroških doživetij na vzgojo?

Glava težava je v tem, da neozaveščeni starši otroka sploh ne vidimo. Vidimo samo sebe, svoje strahove in težave. Otroku pripisujemo meje ali bolečine, ki jih nima, njegovih resničnih stisk pa ne čutimo. Vidimo nevarnosti, kjer jih ni, prezremo pa tisto, kar mu najbolj škodi. Kako naj bi  vzgajali otroka, ki ga v resnici ne poznamo?

Nam razkrijete kakšno konkretno metodo ali splet le teh, ki nas varno peljejo v iskanje našega notranjega otroka?

Obstaja samo pot majhnih korakov in čistega srca. Opustiti je treba zahtevo, naj se vse čim prej reši, in pristati na dolgo, skromno, ljubeče romanje do resnice. Važno  je vedeti, da imamo na svojem dnu vso potrebno sijočo moč za to vztrajanje. Sprejeti je treba pomoč svojih bližnjih in se odpreti za stike, ki zdravijo.

Na kakšne načine se vse lahko manifestirajo nerešena čustva, ki imajo svoje mesto v preteklosti?

Predvsem z razpoloženjem, v katerem ni ljubezni in miru, obenem pa z govorico telesa, ki ne more globoko dihati, ki je trdo in boleče, napeto in razdraženo … s potrtostjo, z jezo na cel svet, z občutkom, da so vsi proti nam… Prevladuje občutek,  da ne pridem nikamor, da moje vrednosti nihče ne prizna, da je vse zaman, da imajo drugi več, da si drugi tega ne zaslužijo, da je svet nevaren in poln goljufov, da nihče ne opravlja svojih dolžnosti … To pomeni, da živimo kot razočarani, zagrenjeni in zanemarjeni otroci, ki ne morejo nič, saj o našem življenju odločajo krivični  odrasli.

Lahko z razumom obvladujemo svoja čustva?

 
Centri v možgani, ki obvladujejo čustva, so priključeni na telo in se vklapljajo z bliskovito naglico. Vse tehnike samoprepričevanja, umirjanja itd. popustijo, če je čustveni naval zelo močan. Mišljenje vsi zmoremo,  čustveno zrelost pa malokdo. Jezo na primer lahko obvladamo samo s tem, da v sebi zmoremo občutenje sočutja, razumevanja in miru, ki zajamejo telo in  pomirijo centre in hormone jeze. To sposobnost razvijemo le, če dovolj dolgo in globoko srečujemo in vzgajamo svoja čustva.

S kakšnimi metodami lahko ozaveščamo zatrta čustva?

 
Obstaja veliko metod, a ključno je spoštovanje človekovega stanja in postopno približevanje v varnem odnosu. Šokantno razkrivanje čustev nikoli ne deluje trajnostjo. V zatrtem čustvu smo podobni ranjeni, besni divji živali, ki nikomur ne zaupa in ne vidi rešitve. Za doseganje čustvene suverenosti je potrebna  vešča roka.

 
Drži, da lahko nejasno izražena čustva izbruhnejo v obliki fizične bolečine?

 
Seveda, lahko pa tudi v obliki kroničnih motenj, nevidnega hiranja pod sijajnim videzom. Pri človeku niso vidni prav najgloblji procesi. Zato je bolje, da se ne pustimo zavajati ob pobitega ali sijočega videza in počutja, od tega, da nas kaj boli ali ne. Resnica je sestavljena iz mnogih in raznolikih govoric telesa, ne le iz bolečine ali dobrega počutja.

 
Boli nas v križu. Diagnoze medicina ne more postaviti. Je možno, da je v njej zaklenjena kopica čustev?

 
Zadržana čustva vedno naselijo telo in se umestijo tja, kjer je po naši osebni zgodbi njihovo mesto.Enostavnih odgovorov ni oziroma so neresnični. Pot do izvora naših bolečin je dolga in bolj zapletena, kot misli večina ljudi, a tudi lepa in osrečujoča. Gre za odkrivanje pozabljenih svetov v nas. Tam ne živita  le strah in obup,  tam živijo tudi opuščeni  viri naše najčistejše notranje moči. Tam srečamo svojo neokrnjeno, še živo  otroško svežino.

 
Kako lahko to odklenemo in posledično odpravimo?

 
Telo ni nekaj, kar lahko odklepamo in zaklepamo po naročilu in po oddelkih.  Odprava določene bolečine na primer lahko zahteva, da odpravimo celo vrsto drugih kočljivih stisk, ki jo sestavljajo, mi pa tega morda ne želimo storiti. Ni se mogoče odločiti za delno občutljivost, tako kot ne za delno srečo.

 
Kaj je ljubezen?

Ljubezen je stanje odprtosti za resnico in pripravljenost na sočustvovanje z vsakim bitjem. Toda v tem ne sme biti nobene površne in načelne dobrotljivosti. Potrebno je iti skozi ogenj resnice o tem, kar resnično čutimo do drugih.  Ljubezen se hrani tudi od zavesti, da obstaja še neskončno več kot tisto, kar trenutno vemo in znamo.

 
Kako pa razumete pojem zrele ljubezni?

 
Svojo zaverovanost vase zamenjamo z ljubeznijo do sebe in svoje zahteve, da bi drugi bili, kar hočemo, s spoznanjem, da je njihovo življenje sveto. Karkoli počnejo, pa naj bodo še tako veliki zločinci, ne more spremeniti dejstva, da so meni enakovredni  ljudje. In karkoli storim jaz in je nepopolno ne more spremeniti dejstva, da je moje dostojanstvo nedotakljivo, pa čeprav moram recimo na prestajanje kazni.

 
Kje tiči ključ zrelega partnerskega odnosa?

V osebnostnem razvoju obeh, v solidarni povezavi dveh sorodnih duš, v hoji brez konca proti obzorju, ki presega posameznikovo preteklost. V majhnih, drobnih čudežih ljubezni, ki osrečujejo telo in srce do konca življenja. V skrivnostni  privlačnosti, ki jima dovoljuje, da sta do konca življenja v najintimnejši bližini, ki  obstaja.

 
Kako razumete termin »odvisnosti od odnosov«?

 
Vsi smo odvisni drug od drugega in življenje zahteva srečevanje, da je rodovitno. Toda potrebna je enakopravnost.  Kadar se oklepamo ljudi, ki nas izkoriščajo, in hrepenimo po tistih, ki  nas izrabljajo in ponižujejo, potem pomeni, da ne razumemo razlike med bližino in zlorabo. Manjka nam samospoštovanje, kajti življenje brez gospodarja se nam zdi nesmiselno.

 
Kakšno čustveno strukturo ima odrasla zrela oseba?

 
Ostaja, kar je, a se zna z drugimi intenzivno in vsak dan zbližati. Odloča se glede na to, kar ji narekuje pretanjeno in globoko občutenje sebe in  drugega. Ne živi nad svojimi sposobnostmi, a tudi ne pod njimi. Pred ovirami vztraja in se krepi. Zna trpeti tako, da ne žrtvuje ničesar bistvenega. Ne zanima je odobravanje okolice, a po drugi strani išče povezanost, ker ve, da je mogoče doseči premike samo kot skupnost.

 
Spremembe v smeri sončnih čustev so torej ne glede na travmatično otroštvo mogoče?

 
Nesrečni otrok v nas  si želi živeti drugače, pripravljen je na spremembe, obenem pa se upira, ker ne pozna svojih možnosti. Nikoli ni odrasel in se ne zanaša nase.  Toda mi smo odrasli.  Naš odrasli   lahko tega otroka  prime za roko in ga povede v nov čas, korak za korakom. Do zadnjega dne je možno začeti na novo in vse, kar se zdi  malenkost, je  v resnici bistveno. Največje spremembe dosežejo ljudje, ki napredujejo počasi in previdno,  a neomajno.